Vse o vrečkah: je papirnata res bolj eko alternativa plastični?

Še se spominjam kako je bil videti svet brez vrečk. Z mami sva v mesnico hodili s cekarjem, z nono na tržnico s pletenimi torbami iz vrvi, z očetom pa po steklenice olja in pijač s posebno plastično košaro. Vrečke so se v moje življenje prikradle potiho. Težko bi rekla kdaj. Dobro pa vem, kdaj so mi postale nadležne. Ko so bili nakupi povezani s pol urnim odvijanjem hrane iz embalaž in sortiranjem vrečk.

Zakona o prepovedi prodaje plastičnih vrečk za enkratno uporabo sem se razveselila. Ampak dilema, ali na blagajni zdaj raje vzeti papirnato ali plastično nakupovalno vrečko za večkratno uporabo, ostaja, zato sem to področje raziskala in našla odgovore. Najbolj EKO vrečka je: …

Generacija plastičnih vrečk za enkratno uporabo

Naše preveliko zanašanje na plastiko (približno od leta 1940) je ustvarilo ogromno okoljskih težav. Med njimi najbolj bodejo v oči preštevilna in prezasedena odlagališča, ter onesnažene podzemne vode in oceani, ki jih bodo čistile še prihodnje generacije. Plastične izdelke namreč uporabljamo povsod! Sodobni svet je postal odvisen od ugodnosti množično proizvedenih, lahko dostopnih plastičnih izdelkov kot so plastenke, krožniki in skodelice za enkratno uporabo, predvsem pa od plastične embalaže in plastičnih vrečk.

Raziskava “Geološki cikel plastike in njena uporaba kot stratigrafski kazalnik”*, ki jo je izvedla Antropocena, marca 2016 , je potrdila, da je plastiko mogoče najti na vseh, tudi najbolj odročnih koncih sveta. Od arktičnih ledenih prostranstev, do najglobljih oceanskih jarkov. Avtorji raziskave kažejo, da se svet nahaja v tako imenovani “plastični dobi”, ki jo obravnavajo kot novo geološko dobo našega planeta, in naj bi trajala še najmanj 1000 let. Plastika se namreč razgradi v 400-1000 letih, pri čemer v naravi še vedno ostanejo njeni mikro delci.

Je to svet, ki ga želimo pustiti svojim otrokom in naslednjim generacijam? Ga. Danica Badovinac je raziskovala področje plastičnih vrečk za enkratno uporabo, zato bom strnila njena dognanja in jih prepletla s svojim razmišljanjem.

Svet brez plastičnih vrečk je zaenkrat le utopija

Povprečno plastično vrečko uporabljamo 12 minut, večino vrečk pa po enkratni uporabi enostavno zavržemo. Spletna stran http://www.theworldcounts.com navaja, da bomo samo v letu 2020 uporabili 5 trilijonov plastičnih vrečk – torej 160.000 vrečk na sekundo! Če bi jih povezali eno za drugo, bi v eni uri prišli okoli sveta kar 7-krat, pokrili pa bi območje dveh Francij! V povprečju recikliramo le eno plastično vrečko na vsakih 200, torej le pol odstotka vseh plastičnih vrečk, ki jih uporabimo. Milijarde vsako leto končajo na smetiščih, od koder pa rade pobegnejo, prav tako kot jih z lahkoto odnese z miz, čolnov in rok povprečnega potrošnika. Ko zajahajo veter, jih najdemo v potokih, ribnikih, jezerih, rekah, zamašenih odtokih in oceanu. Plastične vrečke, ki jih napiha veter, so v Afriki tako številne, da se je tam razvila industrija, ki iz teh vrečk izdeluje klobuke, torbice in druge uporabne reči. Po poročanju BBC-ja ena skupnost izdela kar 30.000 takšnih izdelkov na mesec. Tudi sama sem ob tem pomislila “hura za recikliranje”, a v bistvu se problem odlaganja plastike v okolje s tem samo zakasni.

Planet se utaplja v plastiki, države se borijo… prepočasi 

Vsako mesto in država po svoje ukrepa proti sodobni nadlogi, plastičnim vrečkam za enkratno uporabo. Nekatere z dajatvami v postopku, druge s popolno prepovedjo plastičnih vrečk za enkratno uporabo.

V Bangladešu so plastične vrečke zamašile vodovodne cevi in kanalizacijo, in med letoma 1988 in 1998 povzročile katastrofalne poplave, ki so potopile dve tretjini celotne države. Bangladeš je zato postal prva država na svetu, ki je prepovedala uporabo tankih plastičnih vrečk (debeline manj kot 15 mikronov).

Evropska unija je zakon o uporabi plastičnih vrečk začela prilagajati že leta 2015. Evropski parlament je takrat izglasoval zmanjšanje porabe plastičnih vrečk za kar 80 odstotkov, cilj pa je, da se do konca leta 2025, povprečje spustiti na 40 vrečk na prebivalca. Prvi korak v smeri doseganja tega cilja v Sloveniji je bila prepoved brezplačnih plastičnih nosilnih vrečk na vseh prodajnih mestih blaga in izdelkov, ne glede na njihovo debelino.

A vrečkam za enkratno uporabo bi se gotovo odpovedali še hitreje, če Evropska direktiva ne bi dovoljevala izjem. Iz ukrepov so namreč izločene zelo lahke plastične nosilne vrečke z debelino stene manj kot 15 mikronov, namenjene za primarno embalažo nepredpakiranih živil. To so vrečke, ki jih ponujajo pri sadju in zelenjavi ali v katere ti mesar zavije meso. Med državami, ki so se v Bruslju zavzemale za to izjemo, je bila tudi Slovenija. “Uporaba teh vrečk se priporoča iz higienskih razlogov pri prodaji nepakiranih svežih živil, zlasti sadja in zelenjave, pa tudi rib, mesa in mesnih izdelkov,” stališče utemeljujejo na našem ministrstvu za okolje. 

Hkrati mora do leta 2021 z evropskega trga izginiti osem kategorij plastičnih izdelkov za enkratno uporabo (plastični krožniki, pribor, slamice …). Tudi za te izdelke bodo trgovci ponudili veliko bolj ali manj ekoloških alternativ. In podobno kot pri vrečkah, bo najboljša izbira tista, ki je bila že ustvarjena in bo trajala več generacij.

DODATNO BRANJE:

• Resnica o plastičnih nakupovalnih vrečkah | ORZ – Okoljsko raziskovalni zavod
• Zakaj plastika za enkratno uporabo nima prihodnosti
• Slovenci največji onesnaževalci oceanov s plastičnimi odpadki v EU

Zakaj so plastične vrečke, tudi tiste za večkratno uporabo, problematične?

1. RAZGRAJEVANJE

Največja težava pri uporabi plastičnih vrečk je, da niso razgradljive. Tudi po več stoletjih, ko razpadejo, za njimi ostane mikroplastika – delci, ki so manjši od 5 mm in večji od 3 mikrometra. (Ne mešaj je s primarno mikro plastiko, ki se uporablja za reprodukcijo plastičnih izdelkov; govorimo o sekundarni mikro plastiki, ki je posledica razgradnje iz večjih kosov plastike). Ko ti koščki končajo v morju, jih tokovi še desetletja nosijo po oceanih. Zaradi razgradnje, oksidacije in mehanske erozije začnejo razpadati na še manjše koščke do mikroskopskih. To mikroplastiko potem pojedo ribe ali ostrige, po prehranjevalni verigi pa ti delci končajo tudi v človeku. In ne samo v želodcu, celo v krvi! Ocenjujejo, da danes človek zaužije več kot 20 kosov mikroplastike na leto. Z nadaljnim neodgovornim odnosom do plastike pa lahko do konca stoletja ta številka zraste vse do 4000 kosov letno.

2. PORABA NARAVNIH VIROV IN ONESNAŽEVANJE ŽE PRI PROIZVODNJI

Približno 4% letne svetovne porabe nafte, gre za izdelavo plastike, še 4% nafte pa se porabi za proizvodnjo plastičnih procesov. Ob tem se za njihovo proizvodnjo in prevoz uporabi tudi ogromno pitne vode, zemeljskih plinov, energije in drugih naravnih virov. Samo proizvodnja plastičnih vrečk povzroči več milijonov ton smeti in ogromen ogljični odtis.

3. POCENI PROIZVODNJA

Problem plastičnih vrečk je tudi cena njihove proizvodnje, ki je nekajkrat nižja od proizvodnje papirnatih ali biorazgradljivih vrečk. Tudi zato se je v zadnjih petdesetih letih tako hitro razširila po vsem svetu in se trgovci danes otepajo njenih zamenjav. Ko pada cena nafte, padejo tudi stroški izdelave novih vrečk, plastenk in drugih plastičnih izdelkov. Pri tem pa pade tudi zanimanje za recikliranje plastike. Kot je septembra 2019 poročal Marketplace, je izdelava nove plastike postala cenejša od postopka recikliranja, saj čiščenje in priprava rabljene plastike zahteva veliko vode, energije in truda. Padec recikliranja pa ne pomeni samo nekaj dodatnih ton plastike na odlagališčih, ampak, zaradi manjših prihodkov od reciklirnja, tudi krč za podjetja, ki reciklirano plastiko prodajajo.

4. + in – RECIKLAŽE

Vsaka tona recikliranih plastičnih vrečk v nove proizvode prihrani energijsko protivrednost 11 sodov nafte, a reciklirana plastika skriva tudi svoje nevarnosti:

1. Iz stališča razmišljanja potrošnika in opozarjanja na boljšo izbiro, je uporaba reciklirane plastične vrečke moralna potuha, ki plastike ne obsodi dovolj in potrošnika ne usmeri k boljšim izbiram.
2. Težava vrečk za večkratno uporabo (tudi iz reciklirane plastike) je, da pravzaprav ne odpravimo prve težave, umazane proizvodnje, sploh pa ne rešimo druge, razgradnje plastike, ampak jo samo preložimo v prihodnost.
3. Prav tako bi se pri izbiri plastične reciklirane vrečke morali vprašati kje je bila narejena (zaradi transporta) in koliko ekološkega bremena nosi zaradi potiska.

Zelene alternative plastičnim vrečkam so bolj ali manj eko

Z ukinitvijo vrečk za enkratno uporabo, je zacvetela ponudba ‘zelenih’ vrečk. Pa so res najboljša izbira?

PAPIRNATE VREČE ZA VEČKRATNO UPORABO

Čeprav so papirnate vrečke boljša rešitev od plastičnih vrečk iz stališča razgradnje, pa ne smemo spregledati, da so narejene iz dreves in da se pri njihovi proizvodnji prav tako porabljajo naravni viri in nastaja CO2. Kot tudi tega, da povprečni uporabnik papirnato vrečko, zato ker misli, da je bolj eko, uporabi le enkrat in prav tako kot plastična vrečka za enkratno uporabo, takoj konča v smeteh. Da bi bila papirnata vrečka upravičeno boj zelena izbira, bi morali izbrati tisto iz recikliranega papirja in jo uporabiti vsaj 43-krat* (glej okvirček spodaj).

VREČKE IZ BLAGA

Običajno so izdelane iz naravnih materialov kot so bombaž, konoplja ali juta. Tudi proizvodnja teh izdelkov zahteva uporabo virov in povečuje raven emisij CO2 v zraku. V okvirčku spodaj poglej, kolikokrat bi morala uporabiti takšno vrečko. Tako ti bo jasno, da je nakup nove bombažne vrečke nesmisel in bi bilo bolje, da bi jih zašili iz odsluženih oblačil ali nakvačkal iz že uporabljenega materiala.

NAKUPOVALNE KOŠARE

Take košare in cekarje iz naravnih materialov so uporabljale že naše babice, a naj spomnim, v njih niso prenašala vse robe hkrati, imele so mesarski cekar, pa tistega za zelenjavo… Hugh Pennington, profesor bakteriologije na univerzi v Aberdeenu, je za MailOnline povedal, da se košare in cekarji ne smejo uporabljati za direktno prenašanje surovega mesa ali z zemljo umazane zelenjave, saj se lahko bakterije na teh izdelkih prenesejo na drugo hrano, ki jo zaužijemo surovo.

KOMPOSTABILNE VREČKE

Pridobljene so iz obnovljivih virov in jih je mogoče kompostirati v komercialnem objektu za kompostiranje (ne pa na domačem kompostu). Ustrezajo standardnim specifikacijam ASTM # D6400 za kompostirne plastične vrečke. Ker so narejene iz celuloze, v zrak in v hrano ne sproščajo strupenih snovi. Hrano ohranjajo okusno in svežo, najboljše pa je to, da so v  industrijskem kompostniku 100% razgradljive. „Kompostiranje“ je okrepljena biorazgradnja v nadzorovanih pogojih, za katero sta značilna predvsem prisilno prezračevanje in naravna proizvodnja toplote zaradi biološke aktivnosti v materialu.

BIO-RAZGRADLJIVE VREČKE

Bio-razgradljiva plastika je izdelana iz agrokulture (koruze, škroba …), lahko pa ji primešajo tudi plastiko in dodatek, ki povzroči, da se molekularna struktura plastike poruši, ko je izpostavljena toploti ali sončni svetlobi. Takšno plastiko bodo sčasoma lahko prebavili mikroorganizmi. Na tej točki se bo plastika hitreje razgradila, dokler ne bo popolnoma razpadla na elemente, ki jih najdemo v naravi – ogljikov dioksid, vodo in amoniak. Sliši se super, vendar lahko pri postopku nastanka takšnega materiala uporabljajo zelo strupene kemikalije.

OKSO-RAZGRADLJIVE VREČKE

Okso-razgradljiva plastika vsebuje dodatke, zaradi katerih začne, ob izpostavljenosti ultravijoličnemu sevanju ali toploti, pospešeno razpadati na zelo majhne delce. Nekateri predstavljajo „okso-biorazgradnjo“ kot rešitev za okoljske vplive plastike v odprtem okolju, ker se, po njihovih trditvah, takšna plastika v odprtem okolju razdrobi in biološko razgradi, ne da bi za njo ostali strupeni ostanki ali plastični delci. A številni znastveniki, mednarodne in vladne institucije, preskuševalni laboratoriji, poklicna združenja proizvajalcev plastike, izvajalci recikliranja in drugi strokovnjaki menijo drugače. Opozarjajo namreč, da ni sporno, da se lahko okso-razgradljiva plastika v odprtem okolju razgradi hitreje kot običajna plastika, vendar ni dokazov, da se bo nato na odlagališčih ali v morskem okolju v razumnem času popolnoma biološko razgradila. Zato menijo, da okso-razgradljiva plastika ni rešitev za okolje in ni primerna za dolgotrajno uporabo, recikliranje ali kompostiranje.

Ko boš naslednjič stala na blagajni brez vrečke, naj te malo pokljuva slaba vest. Kajti nobena izbira, ki jo ponujajo trgovci, ni okolju prijazna. Najboljša vrečka je namreč tista, ki jo imaš že doma in jo boš uporabljala znova in znova in znova.

PREBERI PA TUDI: 30 enostavnih korakov za bolj trajnostni vsakdan

Maham,

Nika

* veja geologije, ki proučuje zaporedje plasti v Zemljini skorji, njihovo starost in medsebojne odnose ter dogodke, ki so povzročili njihov nastanek.

**Fotografije: Unsplash

ekoekologijatrajnostno