EU prepovedala uničevanje neprodanih oblačil: kaj bo z njimi?

Od 19. julija 2026 velika podjetja v EU ne smejo več uničevati neprodanih oblačil, oblačilnih dodatkov in obutve. Prepoved je del uredbe ESPR in vključuje tudi nekatere vrnjene izdelke. Podjetja morajo pred uničenjem iskati možnosti, kot so ponovna prodaja, doniranje ali priprava za ponovno uporabo, obstajajo pa določene izjeme. Za srednje velika podjetja začne prepoved veljati leta 2030.

Kaj se zgodi z oblačilom, ki ga trgovina ne proda? Ali pa s tistim, ki ga po pošti vrneš, ker ti ni bilo všeč? Verjetno najprej pomisliš na razprodajo, outlet, drugega prodajalca ali donacijo. Kaj pa na uničenje? V Evropi so se uničevala tudi povsem nova oblačila, čevlji in modni dodatki, ki jih ni nihče nikoli nosil. Med njimi so bili presežki zalog, izdelki, ki so šli iz mode ali se niso prodali dovolj hitro, pa tudi del oblačil, ki so jih kupci naročili prek spleta in nato vrnili.

Po oceni Evropske agencije za okolje (EEA) je bilo tako še pred uporabo uničenih približno 4 do 9 % tekstilnih izdelkov, danih na evropski trg. To pomeni med 264.000 in 594.000 tonami tekstila na leto. Od 19. julija 2026 je za velika podjetja v EU to prepovedano.

Te novice sem se kot ozaveščena potrošnica sprva razveselila. Ker prepoved, vsaj na papirju, spodbuja podjetja, da bolje načrtujejo količine, zmanjšajo presežne zaloge in za neprodane izdelke poiščejo novo življenje. A kmalu so se mi začela porajati vprašanja. Bomo zato res izdelovali manj oblačil ali bomo samo našli novo destinacijo, kamor bomo poslali vse, česar ne prodamo?

Kaj prepoved uničevanja neprodanih oblačil pomeni v praksi?

gora odpadnih oblačil — Morda je videti, da je primarni cilj te uredbe zmanjšanje odpadnega tekstila. A še pomembnejše je, da se zmanjša tudi sama proizvodnja tekstila.

Od 19. julija 2026 velika podjetja v EU ne smejo več uničevati neprodanih oblačil, modnih dodatkov in obutve. Za srednje velika podjetja začne prepoved veljati 19. julija 2030, mikro in mala podjetja pa so iz te uredbe izvzeta.

Prepoved se nanaša na oblačila, ki se sploh nikoli ne prodajo kot tudi na izdelke, ki so bili prodani in nato vrnjeni. Obstajajo sicer izjeme, na primer za nevarne, nekatere poškodovane, neustrezne ali ponarejene izdelke.

Zakaj je prepoved pomembna? Ker EEA ocenjuje, da v Evropi vrnemo približno vsako peto spletno kupljeno oblačilo, pri spletno kupljeni obutvi pa je ta številka še višja, okoli 30 %. Med vrnjenimi spletnimi nakupi oblačil naj bi jih bilo pred uvedbo prepovedi uničenih približno 22 do 43 % oziroma v povprečju okoli tretjina.

Zakaj bi kdo uničil popolnoma novo oblačilo?

Naj najprej spomnim: preden oblačilo pride na polico trgovine in postane predmet občudovanja kupcev, ga mora nekdo izdelati. Najprej je treba izdelati material oziroma tekstil, za kar potrebujemo vire, kot so voda in energija, lahko tudi zemljo in rastline ali nafto. Da oblačilo sploh nastane, si ga mora nekdo zamisliti, skrojiti in sešiti. Nato ga je treba zapakirati, prepeljati, pogosto z drugega konca sveta, skladiščiti in poslati v trgovino ali celo do kupca.

In potem uničiti? Da. Ker je bilo z vidika nekaterih poslovnih modelov to ceneje kot oblačilo ponovno pripraviti za prodajo. Vračila je treba pregledati, razvrstiti, po potrebi očistiti in ponovno zapakirati. Neprodana oblačila je treba skladiščiti, premeščati med trgovinami ali jih prodati po bistveno nižji ceni. Pri sezonskih kosih je pomemben tudi čas.

Januarja vrnjena bleščeča novoletna obleka ima precej manj možnosti, da bo prodana po polni ceni kot decembra. In njena priprava, da se iz vrnjene pošiljke znova znajde v spletni ali fizični trgovini, je bila lahko dražja, kot če bi jo preprosto uničili.

Presežek ni vedno posledica napačne napovedi prodaje

kanta polna oblačil — Ni več v trendu? Podjetja bodo morala poiskati nove možnosti, da tak tekstil vseeno spravijo v uporabo.

EEA opozarja, da presežki niso vedno samo posledica napačne ocene prodaje. Znamke, posebej v hitri modi, pogosto raje proizvedejo preveč, kot da bi tvegale, da jim izdelka ob velikem povpraševanju zmanjka. Več modelov, več barv, več velikosti in več kolekcij pomeni tudi več možnosti, da del vsega tega ostane neprodan.

Po raziskavah, ki jih povzema EEA, je povprečni delež neprodanih tekstilnih izdelkov okoli 21 %. Podatek je precej negotov, saj podjetja o svojih neprodanih zalogah doslej niso poročala prav veliko, a vseeno dobro pokaže razsežnost problema.

Prav na tem področju nova zakonodaja prinaša pomembno spremembo. Podjetja bodo morala razkrivati podatke o neprodanih potrošniških izdelkih, ki jih zavržejo, standardiziran način poročanja pa se začne uporabljati februarja 2027. Tako bomo dobili precej boljši vpogled v količine izdelkov, ki ostanejo neprodani in na koncu postanejo odpadek.

To se mi zdi skoraj enako pomembno kot sama prepoved. Ker trenutno niti ne vemo natančno, koliko oblačil ostaja neprodanih.

Kaj pa spletna vračila?

vplivnica pred zaslonom odpira pakete oblačil — Odgovornost pri velikem vračilu oblačil iz spletnih nakupov nosijo tudi vplivneži, ki z objavami v stilu ‘obdržim ali vrnem’ spodbujajo k nepremišljenemu nakupovanju in vračilu oblačil.

38 ali 40? Črna ali rjava? Zakaj bi izbrala že ob nakupu, če lahko naročim oboje, doma pomerim in kar mi ne ustreza, pošljem nazaj? O tej navadi in skritih posledicah spletnih vračil sem na blogu pisala že leta 2022 v zapisu Skrite pasti vračila oblačil. Takrat sem že osvetlila težavo, da lahko popolnoma nov vrnjen kos zaradi stroškov obdelave in majhne možnosti ponovne prodaje konča v uničenju. Nova evropska prepoved naslavlja tudi to.

Pozor: bracketing

Naročiš isto obleko v treh velikostih. Ali tri barve istega puloverja. Doma pomeriš, izbereš eno in ostalo vrneš. Takemu načinu kupovanja pravimo bracketing. Brezplačna in zelo enostavna vračila takšno nakupovanje močno olajšajo, a vrnjeni izdelki se ne teleportirajo nazaj na polico. Treba jih je prepeljati, sprejeti, pregledati, razvrstiti, po potrebi očistiti in ponovno zapakirati ter vrniti v prodajo. Celoten proces lahko traja tedne, kar je posebej problematično pri sezonskih izdelkih in hitri modi.

Po podatkih EEA je stopnja vračil pri spletnih nakupih lahko do trikrat višja kot v fizičnih trgovinah. Približno 70 % vračil je povezanih z velikostjo, krojem oziroma tem, kako je oblačilo videti v resnici in kako kupcu pristaja. EEA ocenjuje, da je bilo pred novo prepovedjo uničenih približno 22 do 43 % spletno kupljenih oblačil, ki so jih kupci vrnili.

To ne pomeni, da bo vsaka majica, ki jo vrneš, končala med odpadki. Veliko vrnjenih in neprodanih izdelkov se ponovno proda ali konča v outletih. Vračilo samo po sebi tudi ni problem. Če nam nekaj ne ustreza, je bolje, da kos vrnemo in ga kupi nekdo drug, kot da ostane nenošen v naši omari. Problem je predvsem način nakupovanja, pri katerem že vnaprej računamo na vračilo velikega dela naročila.

K zmanjševanju vračil lahko precej pripomorejo tudi trgovci. Boljši opisi, realne fotografije, natančne mere in sistemi za izbiro velikosti zmanjšujejo možnost napačnega nakupa. EEA navaja primer velikega evropskega spletnega trgovca, pri katerem so bili izdelki z nasveti glede velikosti povezani z 10 % manj vračili zaradi napačne velikosti.

Prepovedano tudi recikliranje novega oblačila?

Prepoved je del Uredbe o okoljsko primerni zasnovi za trajnostne izdelke, ESPR. Od 19. julija 2026 velika podjetja ne smejo več uničevati neprodanih oblačil, oblačilnih dodatkov in obutve. Uničenje ne pomeni samo sežiga. V ta pojem sodi tudi namerno poškodovanje ali zavrženje izdelka tako, da ga ni več mogoče uporabljati za njegov prvotni namen. Tudi recikliranje novega, še nikoli uporabljenega izdelka lahko šteje kot uničenje.

Kar je logično. Če imamo pred sabo popolnoma uporabno majico, je bolje, da jo nekdo nosi, kot da jo najprej razrežemo na vlakna in nato govorimo o uspešnem recikliranju.

Podjetja naj bi zato najprej iskala druge možnosti: kako izdelek prodati, tudi znižan ali prek drugega trga, ga donirati ali pripraviti za ponovno uporabo, na primer popraviti oziroma obnoviti.

Izjeme obstajajo, a pod strožjim nadzorom

Popolna prepoved bi bila težko izvedljiva. Če je izdelek nevaren, ponarejen, močno poškodovan ali ga iz drugih upravičenih razlogov ni mogoče ponovno uporabiti, je uničenje še vedno dovoljeno. European Environmental Bureau, ECOS in RREUSE so že med pripravo pravil opozarjali, da morajo biti izjeme zelo natančno določene, sicer lahko hitro postanejo luknje, skozi katere se nadaljujejo stare prakse. Podjetja morajo uporabo izjeme dokazovati, nacionalni organi pa lahko izvajajo nadzor in izrekajo kazni.

Če jih ne smemo uničiti, kam bodo šla?

gore oblačil v tretjem svetu vozijo naokrog naložene v balah — Koliko rabljenega tekstila, ki ga Evropa izvozi, je zares uporabnega? Analize kažejo, da manj kot dve tretjini.

Če podjetje ve, da presežka na koncu ne bo moglo preprosto uničiti, bo natančneje načrtovalo proizvodnjo, bolje upravljalo zaloge in proizvedlo manj kosov, za katere ni kupcev? Ali bo proizvodnja ostala enaka, spremenila pa se bo samo končna destinacija presežkov.

S to težavo se Evropa že spopada, saj velik del odvečnega tekstila pošilja drugam. Leta 2025 je EU izvozila več kot 1,44 milijona ton rabljenega tekstila, od tega 48 % v Azijo in 43 % v Afriko. Res je, da ves ta tekstil ne konča med odpadki. Velik del oblačil se ponovno proda in uporablja, kar je lahko dobra rešitev. Toda količina je ogromna, poleg tega pa države prejemnice dobijo tudi tekstil, ki ga ni mogoče več prodati ali smiselno uporabiti.

EEA opozarja, da del izvoženega tekstila v Afriki konča na odlagališčih ali se sežiga na prostem. V Aziji velik del sortirajo, reciklirajo ali ponovno izvozijo, vendar tudi tam del konča med odpadki.

Kako je to lahko videti v praksi, je pokazala preiskava organizacije Changing Markets Foundation v Keniji. Po njihovih podatkih je bilo leta 2021 samo neposredno iz EU v Kenijo poslanih okoli 112 milijonov kosov rabljenih oblačil. Ocenili so, da je bila do tretjina teh kosov iz sintetičnih vlaken in tako slabe kakovosti, da so hitro končali med odpadki oziroma v sežigu.

To seveda niso nova neprodana oblačila in tudi ni dokaz, da bo nova evropska prepoved povzročila njihov izvoz. Je pa zelo konkreten prikaz že obstoječega problema: Evropa del posledic svoje velike porabe tekstila že zdaj pošilja drugam.

Bo nova uredba preprečila presežke ali samo njihovo uničenje v Evropi?

Za zdaj tega še ne moremo vedeti. Prepoved velja šele od 19. julija 2026 in nimamo dokazov, da bi podjetja zaradi nje že začela množično izvažati nove neprodane zaloge iz EU. Bomo pa morali spremljati ne le, koliko oblačil podjetja uničijo, ampak tudi kam po novem pošiljajo tisto, česar ne prodajo.

Prepoved uničevanja zato ni edini ukrep. EU zaostruje tudi pravila o pošiljanju odpadkov v tretje države ter poskuša jasneje ločevati med tekstilom, ki je res namenjen ponovni uporabi, in tekstilnim odpadkom.

Če kup novih majic namesto v evropsko sežigalnico odpotuje na drug konec sveta in tam čez nekaj mesecev postane odpadek, nismo rešili problema. Samo prestavili oziroma skrili smo ga.

PREBERI TUDI:

Maham,

Nika