INTERVJU: Virginijus Sinkevičius, evropski komisar za okolje, oceane in ribištvo
Je najmlajši komisar EU in velik zagovornik trajnosti – Virginijus Sinkevičius, evropski komisar za okolje, oceane in ribištvo, se je na nedavnem obisku v Sloveniji srečal s predsednico države Natašo Pirc Musar, z ministrom za okolje, podnebje in energijo Bojanom Kumrom ter drugimi člani parlamentarnih odborov, ekskluzivno pa je odgovoril tudi na nekaj mojih okoljskih vprašanj. Z njim se je, zaradi moje odsotnosti, pogovarjal Peter, in videti je, da je bil pogovor zelo sproščen. Poglej video ali preberi, kako trajnosti uči svoje tri otroke, kaj ga moti pri kečapu in kdo od okoljevarstvenikov ga najbolj navdihuje.
POGLEJ TUDI: 30 enostavnih korakov k bolj trajnostnemu načinu življenja
Pogovor z: Virginijus Sinkevičius, evropski komisar za okolje, oceane in ribištvo
Ne morem si predstavljati boljše ponudbe kot to, da najvišjega političnega predstavnika s področja okolja, EU komisarja, lahko vprašam, kar koli me zanima o trajnosti. Zato sem izkoristila priložnost in ga ob ponudbi prsta zgrabila za roko ter mu, namesto enega vprašanja, zastavila kar 8 sledečih vprašanj (če te katera tema posebej zanima, klikni).
Teme pogovora z evropskim komisarjem:
- Kako trajnost predajati najmlajšim
- Kaj lahko vsak naredi za bolj trajnostni vsakdan
- Strategija EU glede plastičnega odpada, ki onesnažuje morja
- Hitra moda – kakšni so načrti za bolj trajnostno prihodnost tekstilne industrije
- Evropski zeleni dogovor – kaj so glavni cilji, ki bi jih moral poznati vsak državljan Evrope, in kako bo vplival na naše vsakdanje življenje
- Zadnji sklenjeni dogovor, na katerega je g. Virginijus Sinkevičius še posebej ponosen
- Okoljevarstvenik ali aktivist, ki najbolj navdušuje
- Tretja industrijska revolucija – smo res na njenem pragu?
Peter je EU komisarja na pogovor povabil kar v Tivoli. Oktobrski dan je bil ožarjen s toplim jesenskim soncem, napolnjen s ptičjim petjem in igrivostjo veveric – čudovita kulisa za pogovor o trajnosti in prihodnosti, ki bi prinašala več umirjenosti, stika z naravo.
Peter: Ste najmlajši komisar Evropske unije?
Virginijus: Res je.
Peter: Čestitam.
Virginijus: Ne vem, ali je to uspeh?! A naj bo, sprejmem.
P: Področje vašega dela – okolje in trajnost – zanima vse več mladih. O njem razmišljajo in ga vključujejo v vsakdan. Kako pa trajnost razlagate otrokom in kako jo prakticirate v vsakodnevnem življenju?
V: Mislim, da otroci ne potrebujejo posebnega učenja in razlage o skrbi za okolje in o trajnosti. Če to prakticirate doma, na primer reciklirate, otroci to posnemajo.
P: Vidijo zgled.
V: Tako je. Moji otroci si ne predstavljajo, da ne bi reciklirali. Ne uporabljamo plastičnih slamic ipd. – tako si ne predstavljajo, da obstajajo ljudje, ki jih. Konec koncev starši ustvarimo svet, ki ga otroci vidijo kot pravega. Če jih obkrožajo trajnostne prakse, te okolju prijaznejše navade naravno postanejo tudi njihove.
P: Kaj pa lahko odrasli storimo za bolj trajnostno prihodnost, v vsakdanjem življenju in z različnimi pobudami?
V: Mislim, da gre predvsem za odločitve, ki jih sprejemaš, te pa ti morajo biti blizu. Vlada te ne more prisiliti v nekaj, kar ti je tuje. To moraš začutiti. Začneš lahko s spremembo svojih potrošniških navad. Morda ne verjameš v podnebne spremembe, zagotovo pa ti ni vseeno za družinski proračun. Lahko varčuješ, hkrati pa pripomoreš k varovanju okolja, če ne porabljaš več, kot potrebuješ. K varovanju okolja lahko prispevaš tudi z izbiro prevoznega sredstva. Se res moraš v velikem avtu, ki močno onesnažuje, voziti sam? Ali lahko kolesariš in pri tem skrbiš še za zdravje, zlasti ko si starejši? Kolesarjenje res pripomore k ohranjanju zdravja in k varčevanju, saj ne porabljaš denarja za bencin. To je, poleg uporabe javnega prevoza, tudi najhitrejši način premikanja v zastojih.
P: Zlasti v večjih mestih.
V: Da, v ravninskih mestih z dobro infrastrukturo, kot so pri nas v Belgiji.
Res mislim, da se trajnost začne z osebnimi odločitvami. Ko me kdo vpraša, kaj lahko stori – saj je onesnaževanje globalno – odgovorim, da mora vsak začeti pri svojem potrošniškem vedenju.
P: In nato korak za korakom spreminjaš vsakdan.
V: Vsekakor.
P: Če preideva k bolj konkretni temi … Poletja z družino preživimo na Jadranu, kjer se srečujemo s plastiko, ki plava v morju in onesnažuje obalo. Kakšna je strategija EU glede plastičnih odpadkov, ki onesnažujejo morja? In kako ohraniti življenje v morju?
V: Plastika je še eden od vidnejših primerov, kako prekomerna potrošnja duši svet, ki ga imamo radi. Prihajam z Baltika in vsi počitnice radi preživljamo ob Baltskem morju. Tako kot vi …
P: Mi gremo radi na Jadran.
V: Naša uporaba plastike ni trajnostna. Drži, da so države članice povečale njeno reciklažo, a obenem se je še bolj povečala uporaba plastike. V bistvu smo povečali recikliranje, še bolj pa njeno porabo. To ustvarja odpad, ki mu države članice niso kos. Zato smo zdaj predlagali popolnoma drugačno zakonodajo, ki se bo onesnaževanja lotila že pri viru. Vse, kar onesnažuje morje, namreč prihaja s kopnega. Zato moramo zmanjšati količino odpada, hkrati pa se moramo odpovedati nepotrebni plastični embalaži. Še vedno sem šokiran, ko v hotelu vidim majhne embalaže kozmetike. Embalažo za ponovno polnjenje namreč uporabljamo že vrsto let. Zakaj torej sploh še potrebujemo tako majhno embalažo? Enako velja za omake, na primer kečap, v malih vrečkah. Popolnoma nepotrebne so!
P: Jih boste prepovedali?
V: Ja, nekatere vrste embalaže bodo v prihodnje prepovedane.
Druga naloga je povečati ponovno uporabo. Kjer lahko, moramo močno spodbuditi in povečati ponovno uporabo. Tretja naloga pa je recikliranje. Opažamo, da v državah članicah, v katerih nimajo razvitega kavcijskega sistema, ogromno pločevink, plastenk in steklenic konča na tleh.
Pred dvema tednoma sem s sinom čistil Bruseljski kanal. Med kajakiranjem lahko vidiš res veliko število steklenic, ki plavajo v vodi. Tega v nekaterih državah članicah ni. Zakaj? Ker imajo kavcijski sistem, ki te spodbudi, da embalažo vrneš. Mislim, da lahko s tem trojim dosežemo pomembne spremembe.
P: Še posebej problematično je področje oblačil. Pred nekaj dnevi je potekal Ljubljanski teden mode. Lokalni oblikovalci, zlasti če delujejo trajnostno, zelo težko konkurirajo velikim znamkam hitre mode. Načrtujete kakšno spodbudo v pomoč tem oblikovalcem?
V: S strategijo EU za trajnostne tekstilne izdelke se želimo najprej zoperstaviti hitri modi. Majhni oblikovalci vedno zelo težko tekmujejo s tekstilnimi velikani, saj imajo popolnoma drugačen poslovni model. Manjša podjetja so običajno bolj trajnostna, ker morajo biti varčnejša. K temu želimo pristopili s shemo razširjene odgovornosti proizvajalca. Za vse, kar bo nekdo proizvedel oz. prinesel na evropski trg, bo v celoti odgovoren – vključno z odpadom. Če ne bo dosegel določenega odstotka reciklaže, bo za to plačal.
P: Torej ne bo smel proizvajati več?
V: Če bo proizvajal (pre)več, bo imel večji strošek. Zato bo proizvedel le toliko, kot bo lahko prodal. Trenutno uničimo blago v vrednosti več sto milijonov evrov. Na primer, če znana znamka ne uspe prodati pomladne kolekcije, niti ji je ne uspe prodati prek posrednikov, jo preprosto uniči. Gre za več milijonov evrov blaga, pa tudi za uničevanje virov. Pri proizvodnji oblačil se porabi veliko vode, kemikalij … Tako so vsi ti dragoceni viri porabljeni zaman, ne da bi ta oblačila sploh kdo oblekel.
Pri hitri modi pa je to še večja težava. Ljudje kupujejo oblačila, ki si jih lahko privoščijo. Hitra moda pa hkrati spodbuja k prekomernemu nakupovanju. Posledično ljudje veliko oblačil sploh ne oblečejo, ali pa jih le enkrat. Ko se spremeni trend barv, modelov, oblačila kar zavržejo. Le en odstotek vseh oblačil, ki jih nosimo, tudi recikliramo. Preostala oblačila ali uničimo, torej sežgemo, ali pa jih izvozimo v npr. Afriko, kjer končajo na odlagališčih odpadkov. In to je še ena od težav tekstilne industrije.
P: Torej boste imeli nadzor od izvora pa vse do reciklaže?
V: Ja. Le spremljanje celotnega življenjskega kroga lahko zagotovi, da bo krožno gospodarstvo delovalo. Oblačila moramo načrtovati tako, da se jih da reciklirati. Zdaj jih zaradi kemikalij in mešanic materialov v praksi ni mogoče reciklirati.
Najboljše, kar se z oblačili lahko zgodi, je ponovna uporaba. Prodajajo jih na različnih platformah, v trgovinah z rabljenimi oblačili …
P: In spet smo pri mladih, ki kupujejo oblačila z druge roke, jih reciklirajo … Ker je bolj dostopno in tudi finančno ugodnejše.
V: Postaja pa tudi trendno.
P: Če se dotakneva še zelenega dogovora … Gre za kar zahtevno branje. Kaj so glavni cilji, ki bi jih moral poznati vsak Evropejec? Kako bo vplival na naš vsakdan?
V: Zeleni dogovor ni okoljska ali podnebna politika, je strategija rasti EU. Je načrt evropske ekonomije, kot si jo želimo v prihodnosti. Take velike horizontalne spremembe kratkoročno nikoli niso lahke in bodo zagotovo vplivale na naš vsakdanjik. Upam pa, da bomo dolgoročno z dogovorom dosegli čistejši zrak. Ne le v parkih, ki so obdani z drevesi, ampak tudi v okolici šol, vrtcev in stanovanjskih sosesk. Torej povsod, kjer ljudje živimo.
Drugič … Mislim, da bomo postali vodilna sila v proizvodnji čiste tehnologije. Upam, da bodo rešitve, ki jih razvijamo v Evropi, sprejeli po vsem svetu.
In tretjič … Upam, da se bomo lahko z vsem naštetim izognili dramatičnim vremenskim pojavom. Niso vsi posledica podnebnih sprememb, imajo pa hude posledice in prizadenejo širša območja. Podnebna kriza in upad biotske raznovrstnosti se medsebojno krepita. Srčno upam, da se bomo lahko izognili resnim posledicam.
P: Kaj so največji izzivi zelenega dogovora?
V: Menim, da je v splošnem največji izziv že sam obseg sprememb, ki jih moramo sprejeti. Po eni strani gospodarstvo že vidi, da ni druge poti. Cena emisijskih kuponov je danes 80 evrov, čez deset let pa bo morda 200 ali celo 2000. S poslom, ki tako onesnažuje, bo podjetje težko preživelo. Če se podjetja ne bodo sprememb lotila v bližnji prihodnosti, bo to pozneje zelo velik zalogaj.
Hkrati v politiki še vedno obstajajo taki, ki zanikajo, da podnebne spremembe in izguba biotske raznovrstnosti obstajajo.
In tretje … zagotoviti moramo, da bodo te spremembe globalne.
P: Kako to doseči, saj je Evropa res majhna?
V: Majhna, a vplivna. Mislim, da noben dogovor o podnebju ali preprečevanju izgube biotske raznovrstnosti ni uspešen, če je omejen na državo ali regijo. Proti temu se moramo boriti skupaj, kar pa je seveda izziv. Veliko precej manj razvitih držav razume resnost podnebnih sprememb, ker jih že občutijo. Na primer dvigovanje gladine morja, kar ljudi sili v migracije. Ne morejo kmetovati, kot so nekoč. Na drugi strani pa veliki onesnaževalci, kot sta Kitajska in Indija, še vedno močno povečujejo svoje izpuste in to vpliva na tržno konkurenčnost. Z zakonodajo smo dosegli, da bo moral vsak, ki bo želel vstopati na enotni evropski trg, ki je pomembno orodje, izpolnjevati natančno iste pogoje kot evropski proizvajalci.
P: Kateri je zadnji dogovor, ki ste ga dosegli in ste nanj res ponosni?
V: Ponosen sem na vsak sklenjeni dogovor, saj so vsi pomembni. Globalni okvir za biotsko raznovrstnost Kunming-Montreal je zgodovinsko zelo pomemben. Zadnji, ki sem ga imel čast podpisati v New Yorku s predsednico Komisije, je pogodba o odprtem morju za varstvo biotske raznovrstnosti oceanov (BBNJ). Pomeni zaščito odprtega morja, kar je 95 % oceanov. Tudi tu, v Sloveniji, se nam zdijo oceani zelo oddaljeni, a če izgubimo namembnost oceanov, bo to vplivalo na vse nas.
P: To že vidimo z zadnjimi vremenskimi dogodki.
V: Res je. Če se ekosistem ne bo sposoben spopadati s podnebnimi spremembami in absorbirati emisij, se bo podnebje sesulo in takrat ne bo pomagalo, če bodo naši izpusti ničelni, celo negativni. Ker nimamo tehnologije, ki bi nadomestila oceane. Zato mislim, da je BBNJ pomemben dogovor o zaščiti odprtega morja. Res sem ponosen, da smo ga uspeli doseči.
P: Na vašem področju deluje veliko aktivistov. Vas kateri od okoljevarstvenikov še posebej navdihuje?
V: Mislim, da na splošno velja, da si vsi, ki ščitijo naravo, zaslužijo naše najglobje spoštovanje. Običajno to ni dobičkonosno početje. Ljudje branijo drevesa, prst, oceane, in to ni nekaj, kar ti bo na glas izražalo hvaležnost.
P: Ali te bodrilo.
V: To je res pomembno poslanstvo.
P: So kot Don Kihoti, kajne?
V: Res je, zato vsem izrekam spoštovanje in hvaležnost. Če pa želite, da izpostavim posameznika, je to Enric Sala. Je eden glavnih raziskovalcev pri Natural Geographicu, ki je ključno prispeval k zaščiti morij. Če pogledate Srednjo in Južno Ameriko in vode, ki ju obdajajo …
Uspelo mu je prepričati vlade, da so zaščitile ta območja. To je res neverjetno. Je tudi izjemna osebnost, vedno pozitiven, vedno navdihujoč. Zato bi, če moram izpostaviti enega, izbral njega.
P: Verjamete, da smo na pragu tretje industrijske revolucije?
V: Res je. Bližamo se koncu. Proizvodnja, kot smo je bili vajeni do zdaj, sodi v preteklost. Zdaj je čas za čisto tehnologijo in ta se vse bolj uveljavlja. Prepričan sem, da bodo, s povečanjem investicij v zelene tehnologije, te postale vse bolj dostopne.
P: In vse več ljudi jih bo uporabljalo.
V: Vsekakor, kot tudi podjetja … Veste, majhna podjetja vedno težje sprejemajo spremembe, ker nimajo tako visokih dobičkov in ne kapitala, da bi lahko investirala v novo tehnologijo. V primerjavi z večjimi podjetji tudi težje dobijo bančna posojila. Zato moramo zagotoviti, da bo dostopnost teh novih, čistih tehnologij, čim večja po vsej Evropi.
P: Odlično. Hvala za to, kar delate, in le tako naprej.
V: Z veseljem, hvala vam.
Spremljanje okoljskih tem včasih vodi tudi v žalost, nemir, celo anksioznost. A pogovor z evropskim komisarjem je pomirjujoč in da upanje, da je EU zavihala rokave in da se reševanja podnebne krize loteva odločno in na več različnih področjih.
👉 Dodatno raziskovanje:
- Predstavništvo Evropske komisije v Sloveniji
- Zeleni dogovor
- Do odgovora na vsa vprašanja o Evropski uniji te loči le klic na brezplačno telefonsko številko EUROPE DIRECT 00 800 6 7 8 9 10 11. Vsak državljan lahko iz katere koli države članice EU brezplačno pokliče na omenjeno številko ter v svojem jeziku postavi vprašanje o EU in dobi odgovor nanj. Storitev je dostopna od ponedeljka do petka med 9:00 in 18:00.
Kaj pa bi evropskega komisarja vprašala ti? Nadaljujva pogovor v komentarjih. Hvala.
Maham,
Nika
*Zapis je nastal v sodelovanju s Predstavništvom Evropske komisije v Sloveniji.
*Fotografije: Vstanem
ekologijatrajnostna modatrajnostni nasvetitrajnostno
