(Iz)bruh: Be the best version of yourself

Okoliščine, bolane okoliščine

Prvi mesec v novem letu. Telovadnice so polne, trim poti tudi. V ušesih mi odzvanjajo raznorazne motivacijske besede: Bodi najboljša različica sebe!

Torej tista različica, ki, če že ne meditira, hodi na jogo ali v fitnes. Tista, ki obožuje kavo, vendar obvlada tudi čaj in mačo. Že čuti rahlo izgorelost, ampak bere vse najbolj trendne knjige v zvezi z njo. Tiskane na eko papirju, seveda. Na Instagramu pobira lajke z zadnjo torbico priljubljene znamke. Uporablja sila učinkovito kozmetiko, ker bere INCI-listo in zadnje bloge, vključno s tem?

(Iz)bruh. 

Razumem, da je bila motivacijska misel sprva mišljena kot upor posnemanju drugih. “Bodi raje najboljša različica sebe kot slaba kopija koga drugega!” je vpila že Končita. Ampak marketingarji – in s tem ne mislim le tistih, ki prodajajo izdelke ali filozofije ‘bodi boljša različica sebe’, temveč tudi mediji, vključno z influenserji – smo jo predrugačili in speljali na svoj mlin. Bodi najboljša različica, meni je uspelo z rdečo šminko te in te znamke. Razumeš? Če ne s šminko, pa z vozičkom, družinsko kič fotko … Samo da se prodaja.

Deli … občutek neuresničenosti

Da bi postala boljša različica, moram seveda staro različico sebe zapustiti, delitirati. Ker je pase, ni ok, želim si novo. In ta bo boljša. Bolj fit, bolj poduhovljena, bolj ‘in’, priklopljena, lajkabilna. 

Kaj pa, če tega ne dosežem? Ker ne zmorem ali ker vem, da bi lahko hodila še več, jedla še bolj zdravo, uporabljala še bolj premišljeno, imela še več foloverjev, pa se mi ne ljubi? Kaj če ne dosežem idealov, ki sem si jih postavila sama, čeprav s tujo spodbudo in predlogi? Sama sem si kriva. In zato sem potem lahko še bolj neuresničena in v še večji stiski, potrebujem še več nasvetov. 

Vedno na preži in v tekmi

Moramo res biti vse boljša različica sebe in se vsak dan trudit za tistim, kar nas bo naredilo še boljše? Zakaj ne bi mogla biti moja najboljša različica to, kar sem v tem trenutku in kar mi narekuje moja energija? Kdaj si nazadnje priznala, da si lena, da uživaš v brezdelju, da lahko poješ, kar ti poželi srce, in da je vse to ok? Da te boli za vse avtomobile tega sveta, ker greš najraje peš (ali ker si avtomobila sploh ne moreš privoščiti, vseeno je). In pri tem sploh ne šteješ korakov.

In da nisi najboljša različica sebe, temveč si preprosto ti. Iskrena s tem in v tem, kar si.

Instagram izgorelost 

Če imaš občutek, da te v tekmo za najboljšo različico sebe pehajo družbena omrežja, potem ti bo mogoče v pomoč moja izkušnja, kako se spopadam z Instagramom:

• Nimam potrebe, da bi morala vsak super trenutek deliti, objaviti, čeprav je to v nasprotju z IG-algoritmom, ki želi, da sem prisotna ves čas. Raje sem prisotna v življenju svojih punc. Ko imaš otroke, je pomemben vsak trenutek, ki ga preživiš z njimi, neprimerljivo bolj kot prezenca na družbenih omrežjih.
• Večkrat najboljših trenutkov sploh ne fotografiram, temveč si jih poskušam vtisniti v spomin kako drugače …. Poberemo kamen, ki nas potem spominja na določen dan, pišemo knjižico izletov …. 
• Dolgo časa sem se počutila v krču, ker bi morala na IG-ju objavljati takrat, ko je na omrežju največ ljudi, med šesto in osmo uro zvečer. Takrat bi tisto, kar sem s svetom želela deliti, videlo največ ljudi. A to je čas, ko si pripravljamo večerjo, se poslavljamo od dneva, skupaj umirjamo, smo v kopalnici, beremo knjige in se stiskamo za lahko noč … čas, ko res ne morem viseti v ‘službi’. Dnevi so minevali, jaz pa nisem uspela ujeti najboljšega časa, čeprav sem želela kaj objaviti. Zato sem se odločila, da na najboljši čas ne gledam več in objave delim takrat, ko ustreza meni. Običajno je to dopoldan, ko sta punci v šoli, jaz pa se ukvarjam z bloganjem. 
• Objavim tisto, kar mi je všeč ali kar želim sporočiti. Objav ne načrtujem tako, da razmišljam o lajkih, komentarju in engagementu. Zato ‘si privoščim’ objaviti izdelek brez svojega obraza, čeprav vem, da bo slika dobila manj pozornosti. A vtisnila se bo v feed, tako kot se je s svojo karakteristiko vtisnila v moj vsakdan in me navdušila, da sem jo sploh delila. 
• Prečesala sem, koga sledim, in skrbno izbrala, kdo vpliva na moje občutke. Pazim tudi, komu stisnem lajk. Ne zato, ker ga ne bi privoščila kolegici, ki se je tako potrudila za določeno fotografijo – stisnila bi ji tri – ampak zato, ker z všečkanjem glasujem, kaj se mi prikazuje v ‘novicah’ in raziskovalniku’. Ko skočim na explorer, so v njem vsebine, ki me navdihujejo ali vsaj pomirjajo … Umetniki, pionirji na področju trajnosti, živali … še vedno nekaj ilustratork, slovenskih oblikovalk in peščica blogerskih kolegic, znanih in na sploh tistih, ki jih poznam in so mi všeč tudi, ko se srečamo.
• Pazim tudi, kaj delim. Predvsem ne želim deliti občutka neuresničenosti. Da s svojimi objavami ne sprožam želje po potrošništvu, praksah, ki niso dobre za splošno dobro in popolnem življenju.

Ti nasveti ti ne bodo prinesli hitre rasti sledilcev, ker so, kot bi rekla moja najljubša strokovnjakinja za Instagram, Instacoach, so nekoliko v nasprotju s strategijami za rast. Hkrati pa me spodbuja: ”V prvi vrsti je pomembno, da uživaš in objavljaš tako kot paše tebi. Ko si z objavami resnično ti, sta tvoja sreča in strast do tega kar delaš nalezljiva ;)”.

Bodi dobro

Nočem biti najboljša različica sebe, nočem biti nepremagljiva, ker se nočem pehati. Želim uživati na poti, zdaj in v tempu, ki ustreza meni. Želim plavati s tokom svojih misli, občutkov, želja in zmožnosti, svojih vrednot in tistega, kar pomeni meni.

Zame je najboljša različica oseba, ki spoštuje, pomaga, deluje v dobro vseh in okolja, pa tudi takšna, ki je pomirjena s tem, kakšna je. Tista, ki se počuti dobro v svoji koži. Tudi če ni popolna. Ok? Če zate ni, je ok in prav tudi to. 

PREBERI TUDI: (Iz)bruh: FB oglaševalec Bee Venom

Kakšno pa je tvoje mnenje o tej temi?

Maham,

Nika

* Zapis je nastal v sodelovanju z Medexom, slovenskim podjetjem za podporo dobrega počutja na naraven način. K temu, da sem izkašljala, kar mi je že nekaj časa ležalo na duši, so me spodbudila njihova odlična BeeWell pršila za grlo in žrelo. Ne samo zaradi imena. Pretekli teden, ko sem tako kot pol Slovenije (vsaj obveznošolske ;)) ležala z Belo in z virozo na kvadrat, me je to pršilo (Ameriški slamnik, propolis in ingver, na voljo pa sta še Žajbelj in islandski lišaj ter Smrekovi vršički in evkaliptus) pobožalo po grlu, predvsem pa mi je vlilo boljšega počutja. Pravim, da je kar sirupek za odrasle v pršilu, ker mi je priklical spomin na otroštvo in tisto, kar je takrat vedno pomagalo k ozdravitvi; jesti, kar ti poželi srce, početi, kar ti paše in biti ves dan skupaj z ljudmi, ki ti pomenijo največ. To pa je še danes tisto, kar zares da dobro počutje, občutek, da si ok, kakršenkoli že si.

Več o Medexovih pršilih lahko prebereš tukaj.

Sorodne vsebine

12 preprostih idej za pomoč čebelam

Gamarde: Ekološko certificirane kreme za UV-zaščito tudi za občutljivo kožo

Kaj imata skupnega makron in moj prvi poljub

Enostavna pustna poslikava obraza: ljubka miška