Kdo je napravil mojo obleko?

Prijateljica in oblikovalka Maja Štamol. Pa tudi šivilja, ki je zaposlena pri njej. Videla sem skice za novo kolekcijo, poiskala blago in … se že čez nekaj trenutkov sekirala, da se sploh nisem vprašala, kako je tkanina nastala, koliko strupov vsebuje, s kakšnim občutkom so jo delavci spredli. Večina njih ni niti sita, niti srečna.

Prava cena

Pred dobrim mesecem sem si, še polna lepih občutkov z družinskih počitnic v Indoneziji, pogledala film Prava cena (The True Cost). Mrzel pljusk, stisk v drobovju in (iz)bruh nad modno industrijo … od takrat ne stopim več v trgovino fast fashion znamk … HMa, Zare. Dokumentarec mi je odgrnil vse tančice modne industrije in jo prikazal z vseh zornih kotov; s strani njih, uspešnih ponudnikov in nas, zadovoljnih potrošnikov. Ter vseh, ne tako lepih profilov, vmes; proizvajalcev bombaža, predilcev, izdelovalcev zadrg, šivilj … Film mi je odprl vrata v svet neenakosti, uničevanja okolja, izkoriščanja ljudi in v moji glavi naredil prepih in prostor za sveže razmišljanje. Povezuje delčke obarvane z oblačili z vsega sveta, resnice, ki sestavijo v mozaik, ki ni tako lep, kot bi morala moda biti. Tričlanski ekipi pod taktirko režiserja Andrewa Morgana sem hvaležna za to, da je zbrala pogum in me s težko (a prebavljivo) in nepozabno zgodbo ‚povabila’ k ustvarjanju lepšega modnega sveta in razmišljanju na temo Kdo je napravil mojo obleko.

Za kaj drugega nimam denarja

Kdo sem? Mogoče o tem najbolj odkrito govorijo prav stajlingi. Že od nekdaj je človek s pomočjo oblačil ustvarjal svojo podobo, kdo je, kaj si želi biti. Videti je, kot da nam je hitra moda to omogočila še bolj, in da svoj jaz s pomočjo oblek lahko spreminjamo vsak dan. Današnja moda je bolj dostopna kot včasih, a kdo plačuje njeno ceno? Je takšna res zaradi velike količine, poceni materiala, nižje kvalitete? …  Po ogledu filma si ne zatiskam več oči in pregovor o obleki in človeku dojemam precej drugače. Sprašujem se, kakšen človek si, če uživaš v nakupu, kljub temu da veš, da je v tem najmehkejšem puloverju vtkanih cel spekter negativnih občutkov, garaškega potu in tudi krvi. Si boš res, ker si lahko privoščiš le to, izbrala še enega v drugi barvi? Res ne verjameš, da z vsakim nakupom (pre)oblikuješ modno industrijo?

Modna revolucija

Moda je moja strast … v njej sem uživala že, ko mi je nona šivala prve obleke, ko sem mami prebirala gumbe in ko sem ustvarila svojo prvo Barbi kolekcijo. Zato težko požrem dejstva, da je modna industrija ena največjih porabnic vode, uničevalcev ekosistema, izkoriščevalcev ljudi. Po ogledu filma sem veliko razmišljala kako bi lahko soustvarila boljši modni jutri. Večina pogovorov s kolegi se je končalo v stilu sama ne moreš nič, tako pač je … Zato sem skakala do stropa, ko sem odkrila Fashion Revolution, organizacijo, ki od nesrečnega dogodka 24. aprila 2013 v bangladeški tovarni Rana Plaza, v katerem je zaradi sesutja neprimerne stvabe umrlo 1134 delavcev, organizira akcije, ozavešča ljudi in povezuje enako misleče z vsega konca sveta v modno revolucijo. Želimo si čistejše, varnejše, odgovornejše, transparentne modne industrije, ki spoštuje ljudi, okolje, ustvarjalnost ter pošteno deljenje dobička.

Četudi nas ne bi bilo večdeset tisoč, zdaj vem, da zmorem več, kot zamižati, in da LAHKO SAMA naredim veliko. Sem modna revolucionarka, zato

1. KUPUJEM ODGOVORNO:

• Kupim stvari, ki jih res potrebujem.
• Izberem kose, ki jih bom nosila vsaj naslednjih pet let.
• Željeni kos najprej poiščem med slovenskimi oblikovalci, največkrat pri Maji Štamol, ker cenim njihovo delo in ker vem katera usta bodo z mojim denarjem nahranjena. 
• Kupujem in s tem podpiram vintage in second heand trgovine.
• Namesto treh (poceni) majic, kupim eno (najbrž malo dražjo), vendar to bolj kvalitetno. Super vesela sem, če je narejena v Sloveniji, iz eko bombaža ali pa vsaj poznam njen izvor.
• Pred odhodom na blagajno se še enkrat vprašam zakaj ta kos res potrebujem. Ker me bo potolažil ali izboljšal razpoloženje, ker si ga pač lahko privoščim ali ker ga res potrebujem?

2. LJUBIM SVOJA OBLAČILA

• V omari nimam veliko oblačil, a med njimi je ogromno kosov, ki so mi resnično ljubi in jih nosim že vrsto let.
• Oblačila večkrat predelam, pobarvam ali jih okrasim po zadnjih trendih.
• Cunje, ki jih ne nosim več kot leto, zamenjam s prijateljicami.
• Kar ne vzamejo one, podarim znancem ali ustanovam. Oblačil ne mečem v Humano ali zabojnike za reciklažo v trgovinah z oblačili (HM), ker le te v večini primerov prodajo v državah v razvoju in posledično uničujejo njihovo lokalno šiviljstvo.
• Cenim ročno delo, zato še lepe aplikacije z bleščicami, čipke ali našitke iz ponošenih oblek odparam in z njimi okrasim druga oblačila.

3. REVOLUCIJO ŠIRIM NAPREJ

• Prijateljice bom spodbujala k odgovornejšemu nakupovanju.
• Na to temo bom na blogu objavila več zapisov (pričakuj napotke za enostavno predelavo oblačil, izbor najboljših eko modnih znamk, predstavitev slovenske mode …)
• Z obiskom bom podprla tudi Fashion Revolution v Sloveniji. V soboto, 23.4., bomo v Movinun pop-up trgovini na Mestnem trgu 2 v Ljubljani brskali med oblačili in dodatki, izvedeli vse o modni revoluciji in etični, trajnostni modi, ter se prepričali o mehkobi organskega bombaža. Več o dogodku lahko izveš tukaj.
• Še pred koncem pomladi bom za prijateljice organizirala ciganščino (izmenjavo oblek).
• Organizirala bom dogodek, ki bo spodbudil trezno razmišljanje o modi in kreativnosti.
• Odslej se bom večkrat vprašala kdo je napravil mojo obleko (#whomademyclothes).
• Poiskala bom evropske #fairtrade in #sustainable znamke.

Vprašanje za milijon dolarjev

V raziskavi, ki jo lahko prebereš na fashionrevolution.org, so odkrili, da več kot polovica znamk sploh ne ve, kje  proizvajajo njihova oblačila, kje izdelajo gumbe, zadrge … V poznavanje svojih kupcev in komunikacijo z njimi so pripravljene vložiti enormne količine denarja, ne zanima pa jih kdo in v kakšnih pogojih ustvarja njihove izdelke. A to vedenje je ključno, ker se bodo le ob spoznanju vseh dejstev lahko začeli obnašati odgovorno. Transparentnost, informiranost in poštenost lahko kot njihov kupec zahtevaš tudi ti. Vprašaj se več kot le ali mi to oblačilo pristoji. Pošlji signal, da ti je mar kam vložiš svoj denar. Obrni oblačilo in slikaj etiketo. Ta selfi s heštegom  #whomademyclothes objavi na kateremkoli socialnem omrežju. Zraven tegaj tudi znamko in jih spodbudi, da ti na vprašanje odgovorijo. Nekatere znamke ne bodo. Druge bodo povedale le kje so oblačila zašita. Pionirji pa bodo pokazali, da vedo nekaj tudi o ljudeh, ki njihova oblačila izdelujejo. Najboljši bodo vprašali za kodo oblačila in ti na vprašanje odgovorili z vsemi podrobnostmi, morda tudi s sliko tistega, ki je tvoje oblačilo zašil. To je storilo že več kot deset tisoč ljudi in odgovori so vse bolj zanimivi, popolni in vodijo k revoluciji današnje mode.

 

Če bereš te vrstice, vem, da ti je mar za akcijo Kdo je napravil mojo obleko. Upam, da se modni revoluciji pridružiš, razširiš glas o njej, lahko že z deljenjem tega zapisa ali na Instagramu objaviš sliko s #. Seveda me zanima tudi kako današnjo modo doživljaš ti. Hvaležna bom za tvoje mnenje, vprašanja, ideje …

Maham,

olajšana in polna upanja.

Nika

♥ Klikni in bodi preko Bloglovin’a PRVA NA MAIL OBVEŠČENA o novih zapisih ♥

Fotografije: Fashion Revolution, Klemen Razinger za LJFW

This post is also available in: English