Vzhodna Turčija: Z avtom po Mezopotamiji po predlogu Slovenke, poročene z domačinom
Če iščeš destinacijo, kjer se boš naužila bogate zgodovine, kulinarike, kulture ter srčnosti ljudi, je vzhodna Turčija prava izbira. To je dežela, kjer se vse prej našteto bohoti v izobilju, dopolnjuje z naravnimi lepotami in se pred množico turistov za zdaj še skriva s ‘priročno odročnostjo’.
A pozor, potovanja ne priporočam iz lastne izkušnje. Še bolje, doživela in za Beautyfull blog ga je zapisala Rania Rebeka Balbey, blogerska kolegica, ki se je pred kratkim poročila, se preselila v Carigrad in vzhodno Turčijo doživela kot turistka in domačinka hkrati, saj je njen mož rojen v regiji, ki leži na ozemlju starodavne Mezopotamije.
Delila je nasvete, ki ti bodo v pomoč, če se odpravljaš na podobno pot.
🙋♀️💚 PREBERI TUDI: Maldivi on budget; vse, kar moraš vedeti
Vzhodna Turčija: Z avtom po Mezopotamiji po predlogu Slovenke, poročene z domačinom
Dolgo sva čakala pravi trenutek, da bi moja starša prvič obiskala rojstni kraj mojega moža, zato smo se na potovanje v vzhodno Turčijo pripravljali dolgo in s posebnim navdušenjem. Pot smo zasnovali z željo, da ne bi bila le niz ogledov, temveč priložnost za globlje potovanje – vpijanje vonjev, barv, svetlobe in skupnih trenutkov. Želela sem, da nas napolni, da na njej ustvarimo skupne spomine v tem čarobnem svetu in pokrajini, ki je na vsakem koraku prekrita s tančico zgodovine in mitov. Dežela mnogih imen, za nekatere zibelka civilizacije, starodavna Mezopotamija, dežela med rekama, ali tista, po kateri je nekoč tekla Svilna pot.
1. dan: Diyarbakir – srce Kurdistana, ki te uči potrpežljivosti
Zjutraj smo iz Carigrada poleteli proti Diyarbakirju. Pot je bila skoraj tako dolga, kot če bi leteli nazaj v rojstno državo, Slovenijo. Bilo je majsko jutro in Carigrad je bil presenetljivo hladen, skoraj neprijeten. A ko smo izstopili na vzhodu, nas je pričakala vročina – tista posebna, suha, brezkompromisna vročina vzhoda. Zrak je zadišal drugače.
Diyarbakir: kulturno središče Kurdov
Diyarbakir ni mesto, ki bi te takoj očaralo. Je nelektorirano srce vzhodne Turčije: kulturno in zgodovinsko središče kurdskega naroda, ljudstva z lastnim jezikom, pesmimi, običaji. A brez države.
Kurdi so največji narod na svetu brez države, čeprav jih je po ocenah med 30 in 40 milijoni. Razkropljeni so predvsem po Turčiji, Siriji, Iranu in Iraku. Njihov jezik je mehak, a kompleksen. Po strukturi in besedišču je najbolj soroden perzijščini, a ko ga poslušaš, slišiš pestrost arabskega ritma, melodije in grlenih glasov. Skozi zgodovino je bil neštetokrat utišan, morda so prav zato Kurdi znani kot izjemno ponosni, pogumni in iskreno gostoljubni. Njihova zgodovina je zaznamovana z nenehnimi boji za priznanje lastne države, zato je ohranjanje kulture, tradicije in dostojanstva prioriteta in neizmerna sposobnost tega naroda. Ko jih spoznaš, postane simpatiziranje z njimi nekaj naravnega in človeškega – le kako ne bi začutil topline ob tistih, ki ti odprejo vrata svojega doma in srca, kot da si drag prijatelj, čeprav te poznajo le en dan?
Ni pa Diyarbakir le mesto Kurdov, temveč je tudi dom mnogih drugih narodov in kultur, ki so tukaj sooblikovali bogato zgodovino in raznolikost. Tu so skozi stoletja živeli in še živijo Turki, Arabci, Asirci, Armenci in mnogi drugi.
Ogled mesta Diyarbakir
Diyarbakir je mesto, ki ga obdaja eno največjih in najstarejših ohranjenih obzidij na svetu. Sega v rimski čas (3.–5. stoletje) in je dolgo skoraj šest kilometrov ter uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine. Stene iz bazalta pripovedujejo, kako so včasih ščitile karavane trgovcev. Mesto je bilo prostor izmenjave dobrin, navad in spominov različnih svetov, danes pa je dom mnogih kavarn, trgovin in restavracij.
Zajtrk v Hasa Paşa Han: tradicija in okusi zgodovine
Dopoldan smo začeli na način, ki ga v Turčiji najbolj ljubijo – z bogatim zajtrkom. Toda ne kjerkoli, temveč v starodavnem Hasa Paşa Hanu, zgrajenem med letoma 1573 in 1575. Vzdušje je bilo izjemno. Po zraku so se vile vonjave sveže pečenega kruha, aromatičnih sirov, pravkar utrgane zelenjave, še vročega čaja … Sedeli smo v tišini in poslušali rožljanje pribora, odlaganje čajnih kozarcev in kramljanje iz spodnjega dela hana – osrednjega dvorišča. Z vsemi čuti smo srkali zgodovino, ki se ni nikoli zares končala. Po zajtrku smo se odpravili v hotel, vročina in zgodnja ura so terjali počitek. Kratek spanec, potem pa odhod k reki, ki nosi težo svetopisemskih zgodb.
Most desetih oči in reka Tigris
Njeno ime v perzijščini pomeni “hitra”, in res, večji del svojega toka reka Tigris reže pokrajino z močjo, ki se je ne da ustaviti. Skupaj z reko Evfrat je nekdaj oblikovala središče starodavne Mezopotamije. Ob njenih bregovih so se dvigala najstarejša mesta. Sveto pismo jo omenja kot eno od štirih rek raja.
V Diyarbakirju teče Tigris pod kamnitim mostom, ki mu domačini pravijo Most desetih oči – zaradi desetih lokov, ki zrejo kot starodavne oči v reko. Zgrajen je bil leta 1064, prav tako iz bazalta, značilnega za to regijo. Most ni le izjemen arhitekturni spomenik, temveč tudi zbirališče, saj ljudje na njem pijejo čaj, kadijo šišo, poslušajo kurdsko glasbo in klepetajo na nizkih, z blazinami obloženih sedežih. Tudi mi smo se pomešali mednje. Sonce je bilo mehko, zvok žive glasbe je plaval po zraku in reka je bila kljub nižini veličastna. Ti trenutki – nekje med preteklostjo in sedanjostjo – so bili neopisljivo lepi.
Velika mošeja (Ulu Camii): najstarejša mošeja v Anatoliji
Ulu Camii, kar pomeni “Velika mošeja”, je bila zgrajena okoli leta 1091. Je versko in arhitekturno srce, ki z mestom diha že tisočletje. Njen videz je presunljiv sam po sebi, a ko je dvorišče mošeje preplavil mujezinov glas, globok in melanholičen, je kot nevidna tančica majskemu večeru dodal skrivnosten pridih. Stali smo tam, v tihi spoštljivosti, in srkali trenutek. Zadelo me je spoznanje, da Ulu Camii ni podobna nobeni drugi mošeji, ki sem jo obiskala, pa jih ni bilo malo …
Mar Petyun Kilisesi: zvok aramejščine in vonj preteklosti
Mar Petyun Kilisesi je ena najstarejših še delujočıh asirskih cerkva. Bogoslužje v njej še vedno poteka v klasični aramejščini. Ta jezik naj bi bil vsakdanji govor v času Jezusa. Gre za enega najstarejših še živečih jezikov na svetu. Točen datum izgradnje menda ni znan, je pa bila obnovljena leta 1834. Zaradi bazaltnih sten in neštetih fresk je njena podoba veličastna.
Večerja v Firinci Diyarbakir: gostoljubje, ki ga ne pozabiš
Ko so sonce zamenjale zvezde, skoraj nenadoma, brez dolgega somraka, kot ga poznamo v Sloveniji, so ulice zasijale v novih barvah. Večer smo sklenili v tradicionalni kurdski restavraciji, skriti za starimi zidovi, a polni življenja. Postregli so nam jagnjetino, pripravljeno počasi, z veliko sezonske zelenjave. Zraven smo dobili lahmacun, tanek hrustljav kruh, obložen z dišečim mletim mesom, pečen v peči na drva, ki mu daje značilen dimljen okus. Tudi drugi okusi so bili močni, zemeljski in topli – tako kot ljudje, ki jih pripravljajo. Stregel nas je gospod z utrujenimi, a sijočimi očmi, nasmejan in razigran kot otrok, ki s ponosom kaže svoje delo. Če bi hrani manjkalo karkoli – pa ji ni – bi njegova gostoljubnost popravila prav vse. Besede niso bile potrebne; njegovi postrežba, pogled, nenehno prisoten nasmeh – vse je bilo polno iskrene prijaznosti, po kateri slovijo tukajšnji ljudje in ki je ne pozabiš nikoli.
2. dan: Şanliurfa – med mitom o Abrahamu in arheološkim čudežem
V prvi vrsti nas je Turčija presenetila s svojo razsežnostjo. Razdalje med mesti, ki so bile na zemljevidu videti neznatne, smo merili v urah in urah vožnje. In z vsako uro so se spreminjali tudi pokrajine, narečja, včasih celo jeziki in običaji. Pogosto se je zdelo, kot da potujemo skozi različne svetove.
Zgodaj zjutraj smo se poslovili od utrjenega srca kurdskega dela države in se odpravili na jug proti Şanliurfi. Pokrajina je bila suha, sonce visoko in cesta ravna, neskončna in prazna.
Göbekli Tepe, začetek dneva in … civilizacije?
To je kraj, ki vznemirja domišljijo arheologov. Velja za najstarejši znani tempeljski kompleks, star naj bi bil več kot 11.000 let. Tisočletja pred tem, ko so ljudje začeli graditi mesta, so tu že postavili tempelj. V popolnem krogu stojijo ogromni stebri, vklesani z zvermi – lisice, ptice, škorpijoni. Zakaj? Vse so le ugibanja.
Najdišče je podprlo mnoge predstave in teorije o človeški zgodovini. Sporoča, da so bila verovanja močno vpeta v zgodovino razvoja človeštva, od samega začetka. Ko smo hodili po ogretih kamnih in opazovali kamnite strukture, smo imeli čas za vprašanja, na katera verjetno marsikdo pomisli vsaj enkrat v življenju. “Kako se je pravzaprav vse skupaj začelo? Kdo so bili ljudje, ki so prvi hodili po teh poteh? Kako so živeli?”
Balikli göl – je to le privid?
Če Göbekli Tepe prebudi spoštovanje do pradavnine, sveto jezero Balikli göl sredi Şanliurfe naslavlja nekaj drugega … občutke božanskosti. Lepota kraja je tako neopisljiva, da se zdi neresnična. Voda, zidovi, ribe – vse deluje kot prizor iz sanj. Kraj je sicer prizorišče zgodbe o preroku Abrahamu, poznanemu v številnih religijah; tukaj naj bi ga Bog rešil pred ognjem. Verjamejo, da so plameni, v katere naj bi bil Abraham vržen, tu postali voda, iskrice pa svete ribe. Vodi pripisujejo čudežno moč, rib ne lovi nihče. Tik ob jezeru stoji tudi jama, kjer naj bi se Abraham po izročilu rodil.
Hotel s figami in granatnimi jabolki
Naš hotel v Şanliurfi je bil nadaljevanje te lepote: stara kamnita hiša z notranjim vrtom, kjer so rasli granatno jabolko, figa in oliva – drevesa, ki v tukajšnji kulturi simbolizirajo blagoslov, obilje in svetost (»bereket«).
Prvi kulturni kontrasti in očarljivost arabske arhitekture
Zanimivo je tudi, kako se z menjavo mesta spremeni duh ljudi. Če je bil Diyarbakir v znamenju mehkobe, prijaznosti, tihega ponosa, je bila Şanliurfi bližje drugačnemu svetu – bolj kaotična, surova. Tudi ljudje so bili bolj zadržani, manj odprti. Ko smo videli, da interakcija z ljudmi ni tako prijetna, smo preostanek časa raje namenili potikanju med kamnitimi uličicami in občudovanju značilne arhitekture, ki nosi močan arabski pečat.
Şanliurfa nas je tudi preizkušala. Vročina je bila neizprosna, pa je bil komaj maj. Zrak je bil gost in težak še dolgo po sončnem zahodu. A mesta v teh krajih poznajo rešitve, da se poletje lažje preživi: debele in hladne zidove iz belega kamna, ki skrivajo notranja dvorišča z drevesi in prijetno senco. In terase, na katerih lahko dočakaš noč in ohladitev sobe.
3. dan: Utapljanje v modrini Evfrata, potopljenega mesta, in pistacijah
Zjutraj smo se podali dalje, proti eni največjih čudes Bližnjega vzhoda, Evfratu, najdaljši reki te regije, ki je že v pradavnini nosila življenje. Malo pred ciljem, ki ga je kazala navigacija, se je reka kar naenkrat razprla pod nami – voda, ujeta med kamen in nebo, modra in živa. Vzela mi je dih.
Vožnja po reki Evfrat – potopljeno mesto in minaret iz vode
Z ladjico smo se popeljali po njenem toku do Halfetija, potopljenega mesta, katerega kamnite ulice zdaj počivajo pod vodo, le minaret molči nad gladino, kot da kaže proti nebu. Nekje med plovbo sem začutila neizmerno hvaležnost, da sem lahko tu, da lahko gledam te osupljive ostanke preteklosti, da izkušnjo delim z ljudmi, ki jih imam najraje. Kurja polt, vetrič v laseh in zgodovina pod nogami.
Pistacije Gaziantepa: zaščitena oznaka porekla
Ko smo se poslovili od reke, smo znova sedli v avto. Pokrajina se je spreminjala in kar naenkrat so nas spremljali neskončni nasadi pistacij. Podoba teh dolgih vrst dreves je bila skoraj mistična. Pistacije iz teh krajev niso kot tiste, ki jih poznamo v Sloveniji. So bolj mehke, bolj aromatične, bolj … prave. Imajo zaščiteno označbo porekla, in le tiste iz regije Gaziantep lahko nosijo to ime. V sezoni jih jedo sveže in mehke, še preden se posušijo. Rastejo v grozdih.
Gaziantep: Baklave, vsepovsod baklave
Proti večeru smo prispeli v Gaziantep. Mesto kulinarike, začimb, baklav in drugih sladic, seveda s pistacijami v glavni vlogi. Umetne kamele ob vstopu v mesto spomnijo, da je bilo mesto nekoč pomembno na Svilni poti. Danes je Gaziantep Unescova gastronomska prestolnica, vpisana na seznam nesnovne kulturne dediščine kot mesto z izjemno kulinarično tradicijo. In ker smo gurmani po srcu, smo se najprej odzvali klicu želodčkov. Izbrali smo restavracijo, o kateri sem prebrala nešteto pohval in ni nas razočarala. Vsaka jed, vsak grižljaj je bil zgodba zase. Okusi, ki presegajo meje poznanega. In kako bi lahko obed končali brez legendarne baklave? Pravijo, da je tukaj najboljša v vsej Turčiji. In imajo prav. Bogato napolnjena s pistacijami, hrustljava in mehka hkrati, prava kraljica sladic.
Sprehodili smo se skozi stari bazar, ki živi in diha z vsem, kar mesto ponuja. Vse je tu – bakreni izdelki, suho sadje, tekstil, začimbe, preproge, nakit. A glavne na tržnici so pistacije. Nekatere surove, druge pražene, tretje prevlečene s premazi. Brskanje med stojnicami bi lahko trajalo večnost, saj je izbrati pistacijo prave sorte, velikosti, okusa … prava znanost.
4. dan: Gaziantep – umetnost mozaikov in kulinarične evforije
Ko hodiš po tleh, na katerih so pred tisočletji živeli ljudje s tako prefinjenim estetskim čutom, se vprašaš: smo res napredovali? Kako je mogoče, da so roke že pred tisočletji polagale kamenčke v tako popolne spirale in motive?! Kako je možno, da so že takrat imeli tako prefinjen čut za umetnost in estetiko?
V muzeju mozaikov Zeugma v Gaziantepu, enem največjih tovrstnih muzejev na svetu, smo se zaradi občudovanja vsega tega zadržali veliko dlje, kot smo predvideli.
Dan med trgovci z začimbami, pistacijami in bakreno obrtjo
Za vsakim ovinkom se odpre nova zanimiva ulica z novo trgovinico, ki ponuja novo mikavnost. Nismo veliko zapravili, smo pa res polno uživali. V trgovinicah so nam vedno znova ponujali pistacije kot “ikram” (dar, iz spoštovanja, brez obveznosti.) Pojedli smo jih toliko, da smo se bali, da ne bo ‘prostora’ za kosilo. A tovrsten strah je v kulinarični meki resnično odveč. Ker nas je večer prej restavracija tako prevzela, smo se zanjo odločili še enkrat. In spet smo doživeli ekstazo okusov. Grand finale pa je prišel s sladico, ki jo imam najraje – katmer.
Večer v objemu jame in intenzivne glasbe
Za konec večera smo se ustavili še na čaju in turški kavi, v lokalu, ki je bil urejen v jami – zgodovinski prostor, kjer je bilo prijetno hladno, za zabavo pa so skrbeli glasbeniki s svojimi bobni in dinamično glasbo.
Zadnje ure dneva smo preživeli na sprehodu. Opazovali smo vsakdan domačinov, ujemali drobce večernega življenja, postali tihi zbiralci spominov. V tej igri svetlobe, senc in miru je Gaziantep razkrival še tiste skrivnosti, ki jih podnevi ni bilo mogoče videti.
5. dan: Mardin, kamnita pesem na robu Mezopotamije
Bolj kot se je potovanje bližalo koncu, lepši so postajali kraji na naši poti. Po še eni dolgi, vroči vožnji – na trenutke se mi je zdelo, da se pot nikoli ne bo končala – smo prispeli v Mardin. Mardin je čudo. Pesem. Lepota nad lepoto.
Staro mesto, skoraj na meji s Sirijo, tako blizu, da bi, če bi bilo oko sposobno, v daljavi morda res uzrlo njene obrise.
Leži na pobočju, kot bi ga roka nežno položila na hrib, in hiše v njem – vse v istih toplih odtenkih zlato-medene kamnine – ustvarjajo popolno arhitekturno harmonijo. Vsaka se spoštljivo prilagaja sosednji. Kot orkester, v katerem vsak glasbenik ve, kje je njegovo mesto. To ni mesto kontrastov, temveč sozvočja, simetrije.
Mardin slovi po svoji mezopotamski arhitekturi, v kateri se prepletajo vplivi mnogih kultur. Nekatere stavbe in ulice, ki ozke in vijugaste še vedno kažejo starodavne poti, po katerih so nekoč hodili konji, osli in trgovci s karavan, segajo več kot tisoč let v preteklost.
Prvi šok: vožnja do hotela skozi ozke ulice
A s temi slikovitimi ulicami je prišel tudi prvi izziv dneva. Vožnja do hotela, ki sem ga izbrala, nas je skoraj spravila ob živce. Ozka ulica, v katero smo zapeljali, je bila učiteljica potrpežljivosti in test poguma hkrati. Senzorji v avtu so tulili brez prestanka, mož je vozil ‘na milimetre’, jaz pa sem samo ob sedenju zraven njega ostajala brez sape. Na koncu nas je čakalo le malo širše dvorišče in na njem hotel, ki je upravičil vsak meter živčnosti. Stoletja stara kamnita hiša z visokim, obokanim stropom, širokimi posteljami, tekstilom živih barv in neprecenljivim razgledom! Pravi dragulj – a tak je tudi Mardin, ki nas je vabil k raziskovanju.
Kosilo: jagnjetina “Hasu”, ki ostane v spominu
Čeprav nisem ljubiteljica mesa, sem sklenila, da se bom na vzhodu prepustila njegovi ponudbi in poskusila jedi, ki jih mojstrsko obvladajo.
Za kosilo smo se ustavili v skromni družinski restavraciji. Majhna, preprosta, brez ponudbe, katere glas bi segel v deveto vas. A s toplim nasmehom lastnika in vonjem, ki je obetal. Izbrali smo značilno lokalno jed “Hasu” – v ustih se topečo natrgano jagnjetino, obloženo z rižem, mandlji in svežim peteršiljem. Mehkoba jagnja, sočnost riža, svežina zelenjave in hrustljavost mandljev so me tako prevzeli, da o tej jedi sanjam še danes.
Po poslikavo s kano in razgled z vrha mesta
Mardin moraš doživeti tudi z vrha mesta, razgledne točke. Šele takrat se resnično zaveš, da pred tabo leži starodavna Mezopotamija, saj je pokrajina videti kot tista iz starih enciklopedij in zemljevidov.
Mlado dekle črnih oči mi je nežno ponudilo, da mi okrasi roke s kano. To je tradicionalna barva, ki se nežno poriše po koži in na njej pusti nekajdnevno sled – cvetove, simbole, vzorce. Uporabljajo jo kot blagoslov, zaščito pred zlom, pripravo na poroko ali pa le kot povezavo z žensko energijo. Privolila sem in s porisavo postala ena od njih.
Mesto različnih cerkva in sobivanje verstev
Naslednje ure smo preživeli v cerkvah, raztresenih po Mardinu. Najprej smo obiskali Mor Simu, sledila je Mor George in kot zadnja Meryem Ana Kilisesi, ena od najlepših.
Njeni oboki, križi, izklesani v kamnu, so opomnili, da je Mardin mesto vere – ne ene, temveč mnogih, ki si že stoletja delijo isto nebo. V eni od njih nas je pozdravil duhovnik in z radovednostjo poizvedoval, od kod nas je prineslo.
Bagdadi: večerja okusnih tradicionalnih okusov
Po dolgem dnevu smo se odpravili na večerjo v restavracijo Bagdadi. Elegantna in z detajli nam je dala vedeti, da ne bo šlo le za obed, temveč za celostno izkušnjo. Hrana je bila spet izvrstna! Ko smo sedeli za mizo, obdani z lučkami, ki so se lesketale nad Mardinom kot zvezde v miniaturnem vesolju, smo skoraj pozabili na utrujenost.
Potem pa je prišla – hladna sapica večera, ki nas je vse skupaj nekoliko presenetila. Prvič po več dneh vročine se je ozračje ohladilo. Veter, ki je bil sprva prijeten, se je z vsakim trenutkom krepil in prinašal hlad, ki se je zaril pod kožo. Nekateri gostje so se oblekli, drugi smo naročili vroč čaj, da bi lahko še naprej uživali v popolnem večeru. Besede so bile odveč. Slišali so se le občasni, iskreni vzdihi hvaležnosti – da smo tukaj, da smo skupaj, da si delimo ta trenutek v nenavadnem, spokojnem kotičku sveta.
6. dan: Zadnji dan v Mardinu – v ritmu domačinov
Naslednje jutro smo začeli z zajtrkom na terasi. Razgled je bil čudovit – meglice so zakrivale rob obzorja in še bolj poudarjale, da se mesto šele prebuja.
Zavijanje rut in občutek pripadnosti
Ko sva z možem krenila po ulicah, so nama domačini – z nasmehom in nekaj prijaznimi besedami – okoli glave zavezali rute. Možu tradicionalno črno-belo kurdsko ruto z značilnim vzorcem, ki ponazarja pogum, trdoživost in dostojanstvo. Ruto nosijo kurdski moški pogosto, še posebej na jugovzhodu Turčije, v znak pripadnosti in spoštovanja svojih korenin. Meni pa so okrog glave in vratu kot simbol ženstvenosti, elegance in spoštovanja tradicije zavezali bolj barvito, žensko ruto, kot jih nosijo domačinke. Tako sva se za trenutek res počutila kot prebivalca tega krasnega mesta.
Ponoven vzpon na razgledno točko – pogled, ki gane
Ker me prizori preteklega dne niso pustili ravnodušne, sva se – sama – ponovno povzpela na razgledno točko nad Mardinom. In če me je prejšnji dan pogled očaral, me je tokrat ganil. Ravnica pod mestom se je veličastno razprostirala v neskončnost. Če bi le pogled segel še malo dlje, bi na koncu obzorja ugledala Sirijo. V tem trenutku je bilo na vrhu le malo obiskovalcev, zato sva imela nekaj minut to lepoto in razsežnost le zase.
Badem şekeri, mila, olje črne kumine, iraški čaj in druge lokalne dobrote
Preostanek dneva smo posvetili raziskovanju lokalne ponudbe in obrti. Mardin je znan po barvnih sladkih mandljih, imenovanih “badem şekeri”, ki so obliti s sladkorno prevleko in pogosto obarvani v pastelne odtenke – rožnato, zeleno, modro. Tradicionalno se podarjajo ob praznikih, porokah ali kot znak gostoljubnosti.
Občudovali smo tudi ročno izdelana mila iz olivnega olja, ki so v celoti naravna, pogosto z dodatki sivke, rožmarina ali črne kumine. Vsaka trgovinica je dišala po vrtu in čistoči!
V eni od delavnic smo opazovali, kako iz črne kumine pridobivajo olje – zdravilni eliksir, ki se uporablja za izboljšanje imunskega sistema, prebave, kože in splošnega zdravja. Že stoletja velja za olje, ki zdravi vse razen smrti.
Na ulicah se lahko kupi ali spije še nekaj posebnega – čaj iz Iraka, t. i. uvoženi čaj, ki se močno razlikuje od klasičnega turškega. Je močnejši, temnejši, pogosto kuhan dlje časa in postrežen brez mleka, z izjemno bogatim okusom. Tukaj je statusna pijača, znak prefinjenega okusa in spoštovanja sosednjih kultur. Naš je bil vroč, krepak in popoln za popoldansko sedenje v senci lokalne čajnice.
Ljudje Mardina – topla duša tega mesta
V Mardinu pa nas niso najbolj očarali le okusi, razgledi in izdelki, temveč ljudje. Zdi se, da tukaj ni tekmovanja, je le sobivanje Kurdov, Arabcev, Turkov. So nevsiljivi in prijazno iskreni. Tisti večer smo si za obed vzeli več časa, saj smo vedeli, da se poslavljamo – vsaj od tega kraja. Tik pred spanjem smo se ponovno povzpeli na streho hotela, kjer smo v tišini sedeli pod mezopotamskim nebom, ki nas je še zadnjič pospremilo k počitku.
7. dan: Obisk družine v Hazru – zaključek z dušo
Zadnji dan potovanja je bil namenjen obisku moževih sorodnikov v vasi Hazro. Potem ko so se načrti na začetku potovanja zaradi nepričakovanih zapletov spremenili, je bil zdaj pravi čas za obisk. Morda res pride vse takrat, ko mora.
Od opečnatih barv Mardina smo se – spet skozi tisto ozko »mišjo luknjo« – prebili do glavne ceste in krenili nazaj proti Diyarbakirju. Tokrat ne v samo mesto, temveč 70 kilometrov stran, v vasico Hazro.
Hazro je kraj z večtisočletno zgodovino, obdan z idilično podeželsko pokrajino. Glavna dejavnost prebivalcev je kmetijstvo. Trgovine so redke in majhne, saj so ljudje skoraj v celoti samooskrbni. Ljudje živijo v sožitju z zemljo, njihovi vrtovi pa so pravo obilje. Mandlji, orehi, lešniki, pa olive, fige, melone, neskončni seznami zelenjave – vse uspeva bogato in v izobilju.
In potem so tu še lubenice. Ogromne lubenice! Diyarbakir je po njih znan daleč naokoli – celo do te mere, da poleti prirejajo tekmovanje za največjo lubenico!
Ko ti tuja dežela nudi topel domač kruh in objeme
Ime Diyarbakir izhaja iz dveh besed: diyar – dežela in bakir – baker.
A čeprav je baker trd, so ljudje v »deželi bakra« med najmehkejšimi, najtoplejšimi, najbolj srčnimi, kar sem jih kdajkoli srečala.
Toplina, ki jo čutiš tukaj, je nepredstavljiva. Ljudje bi ti dali dom, posteljo, zadnji košček kruha. Morda zato, ker so tudi sami prestali težko zgodovino in zato bolje razumejo, kako pomembno je biti človek.
Kot pravijo: slabi časi ustvarijo dobre ljudi.
Naši gostitelji so nas sprejeli z objemi, poljubi, nasmehi in polno mizo dobrot. Vse, kar je bilo na mizi, je bilo delo pridnih rok: topel, dišeč kruh iz peči, domači siri, vložena zelenjava, sveže praženi mandlji in pa šerbet.
Šerbet je tradicionalna osvežilna pijača, pripravljena iz vode, sadja (granatna jabolka, češnje, murve, limone) ali cvetnih izvlečkov (npr. vrtnice), sladkorja in začimb. Pije se ohlajen in je simbol dobrodošlice, še posebej poleti ali ob praznikih. Njegov okus je lahko sladek, cvetličen, a vedno prijeten.
A najlepši del tega druženja ni bil kruh. Niti mandlji.
Najlepši del je bil čas.
Ljudje znajo odložiti delo, čeprav ga ob tako velikem posestvu in tako obsežnih poljih nikdar ne zmanjka. Znajo se usesti in biti zares prisotni. Gost je svetinja in njegova sreča je pred vsem.
Dan je minil v tej posebni mešanici topline in globoke pripadnosti. Proti večeru smo se še zadnjič odpravili proti dolini reke Tigris – kraju, ki nas je očaral že prej. Tam smo spili še en čaj, se zazrli v nebo in skušali zaustaviti čas.
💡 Hitri nasveti
🛂 Viza, varnost, dokumenti:
- Turčija ni članica EU. Slovenski državljani za turistični obisk do 90 dni ne potrebujejo vize. Ko prispeš na letališče ti v potni list dajo žig ob vstopu.
- Priporočam kopijo potnega lista v prtljagi in digitalno različico v telefonu.
- Jugovzhodna Turčija je varna za turiste, a zmerna previdnost je vedno priporočljiva, še posebej v večjih mestih.
- V mestih bodi zaradi kaotičnega prometa previdna na cesti.
- Območja blizu meje s Sirijo ali Irakom naj se obiskujejo le z lokalnim spremstvom ali preverjeno organizacijo.
🎯 Kdaj je najboljši čas?
Med aprilom in majem ter septembrom in oktobrom. Tamkajšna klima je namreč precej drugačna kot v Carigradu; poletja so zelo vroča (lahko nad 40 stopinj), zime pa precej hladne.
📏 Koliko prevoženih km?
Skupaj smo prevozili približno 1.000 km – od letališča v Diyarbakirju skozi Şanliurfo, Gazintep do Mardina in nazaj.
🛌 Kje spati?
V večjih mestih, kot sta Mardin in Diyarbakir, je na voljo pestra izbira nastanitev – od avtentičnih hotelov v starem mestnem jedru do sodobnejših apartmajev. Priporočila z naše poti:
🌟 Priporočene restavracije:
Tri restavracije, ki ostajajo v res svetlem spominu in bi jih z veseljem priporočila dalje so:
🛍️ Kaj kupiti?
- pistacije
- srebro (zaradi posebne tradicionalne tehnike obdelave)
- “badem şekeri” (mandlji oviti v posebno modro barvo) za sladek spomin na vse, kar boš doživela.
- navna mila, na osnovi olivnega olja in z dodatki naravnih arom.
- v celotnem področju je znana “menengiç kava, ki ni prava kava v smislu kavnih zrn – ne vsebuje kofeina. Je pa to stara anatolska tradicija, ki naj bi imela celo nekaj zdravilnih učinkov. Strežejo jo predvsem v Diyavrakirju in Mardinu in jo pogosto prodajajo kot spominek.
- baklave, pa tudi tam se jih najej do sitega.
- arabske začimbe kot so sumak, suh čili, začimbe za kebab in njihova paprika, ki je izredno močnega in dimljenega okusa (poišči jih v Şanlıurfi).
- Ročno kovane bakrene izdelke, kot jih zna narediti le »dežela bakra«.
Epilog – le kapljica v morje …
Hvala, vzhodna Turčija, da si nas sprejela tako odprtih rok in napolnila naše duše. Še dolgo bodo naša srca hrepenela po ljudeh, ki so nas sprejeli tako ljubeče. Hrepeneli bomo po poeziji tvojih okusov. Pogrešali bomo tvoja starodavna obzidja in ezane, ki jih je raznašal veter in so odmevali kot daljni spomini.
Ko bo življenje postalo prehitro in divje, si bom zaželela, da se spet vidiva.
Jugovzhodna Turčija skriva še ogromno lepot. Tisto, kar smo videli, je bila morda le kapljica v morje, a zame najpomembnejša: kapljica vzdušja, občutkov, povezanosti …
🙋♀️💚👉 MORDA BI TE ZANIMALO:
Rebeka, hvala za to krasno popotovanje.
Je tudi tebe odneslo med sončna jutra, zvezdne noči, in v dnei polne dišeče hrane, pisanih barv tradicionalnih izdelkov, stare zidove mogočnih stavb in nasmehe prijaznih ljudi različnih verstev in kultur?
Poznaš še kakšno tako lepo in ne preveč turistično destinacijo?
Hvala, nadaljujva pogovor v komentarju.
Maham,
Nika
Fotografije: Rebeka Rania Balbey, Canva (Vstanem)
potovanje z otrokiturčija
