Mikroplastika v kozmetiki – vse, kar moraš vedeti

Mikroplastika na Antarktiki, mikroplastika v ustekleničeni in vodovodni vodi, mikroplastika v morski soli, celo v zraku in na tleh. Znanstveniki natančnih podatkov o tem, kje vse in v kakšnem obsegu se mikroplastika nahaja, še nimajo, so pa zaskrbljeni, saj so jo našli tudi v krvnem obtoku človeka, placenti in spermi. Z nedavno sprejeto Uredbo 2023/2055 se je EU zavezala k zmanjšanju namerno dodane mikroplastike, ki je tudi v kozmetičnih izdelkih. A to še zdaleč ne bo rešilo težave, niti posledic, ki jih ima mikroplastika na okolje in zdravje ljudi. Zato poglej, kje vse na tvoji kozmetični polički je mikroplastika in kaj lahko storiš, da nehaš uporabljati kozmetiko, ki jo vsebuje.

VSEBINA:

• Kaj je mikroplastika?
• Primarna mikroplastika v kozmetiki
• Mikrokroglice vs. mikroplastika
• Problem mikroplastike in kritika Uredbe 2023/2055
• Spregledana, a močno uporabljena mikroplastika
• Znani vplivi mikroplastike na telo
• Zeleno zavajanje glede mikroplastike v kozmetiki
• Certifikat Zero Plastic Inside
• Odgovornost potrošnikov, prispevaj tudi ti

Kaj je mikroplastika

Glavna sestavina plastike, smol, premazov, barv … so sintetični polimeri. Na mikroplastiko najpogosteje pomislimo kot posledico onesnaževanja s plastiko – v okolje odlagamo plastične materiale, ki nato zaradi zunanjih vplivov razpadajo na vedno manjše delce, mikroplastiko. A to je sekundarna mikroplastika, ki nastane kot posledica razpada večjih kosov plastike. 

Primarna mikroplastika pa je tista, ki je načrtno proizvedena v velikosti do 5 mm in dodana najrazličnejšim izdelkom za izboljšanje njihovih lastnosti ali kot poceni volumen. Mnogo od teh izdelkov uporabljamo vsakodnevno in tako, da jih izplakujemo v odtok (čistila, izdelki za osebno higieno, kozmetika …), s tem pa prispevamo k vnosu mikroplastike v svoje okolje. 

Primarna mikroplastika v kozmetiki

Sintetični polimeri oz. mikroplastika lahko predstavlja tudi več kot 90 % kozmetičnega izdelka.*1 Z njeno pomočjo je kozmetika bolj učinkovita pri drgnjenju, obstojnejša, prijetnejša na otip, bolj privlačna na videz … v izdelkih pa je pogosto tudi zgolj zaradi volumna. Naloga mikroplastike v dekorativni kozmetiki npr. je da je nanos maskare bolj intenziven, puder obstojen, šminka pa bleščeča. Čeprav ob besedni zvezi mikroplastika v kozmetiki ljudje pomislijo na pilinge in zobne paste za beljenje zob, pa podatki organizacije Beat the Microbead, ki se ukvarja s proučevanjem in seznanjanjem širše javnosti glede vsebnosti mikroplastike v različnih izdelkih za osebno nego in kozmetiko, kažejo, da imajo največji delež mikroplastike izdelki za nego kože (57 %), najmanjši delež pa izdelki za ustno higieno (3 %).*2 

Problem mikroplastike se začne že pri poimenovanju

Težave, ki jih mikroplastika povzroča, šele začenjamo raziskovati in razumeti, dolgo po tem, ko jo uporabljamo v številnih industrijah; športni, modni, kozmetični …

Večina sintetičnih polimerov je odporna na (bio)razgradnjo – z odplakovanjem kozmetike v vodo, v okolje odplaknemo tudi sintetične polimere. Te čistilne naprave izločijo ali v odpadno blato (posledično lahko mikroplastika preide v tla, lahko tudi ker se odpadno blato pogosto uporablja kot gnojilo) ali pa se pri procesu čiščenja izmuznejo skozi čistilne naprave in pristanejo v vodi, okolju. Znanstveniki že vrsto let opozarjajo na posledice za okolje in zdravje ljudi, ki jih povzročajo plastika oz. sintetični polimeri. Po trenutnih raziskavah, naj bi potrošnik na dan pojedel 100 trdnih delcev plastike.*11 Količina zaužitih tekočih polimerov pa sploh še ni znana.

EU je prva, ki je z Uredbo 2023/2055 zaradi znanih dejstev o škodljivosti mikroplastike preprečila namerno dodajanje le-te v izdelke. A z izrazom primarna mikroplastika je opredelila le sintetične polimere v obliki majhnih (<5 mm) trdih plastičnih delcev, ki so namerno dodani izdelkom. Nova uredba se ne nanaša na kar 94 % sintetičnih polimerov, ki jih uporablja kozmetična industrija. Posledično je, poleg pozdravov, sprožila tudi številne kritike.*3 

Organizacija Beat the Microbead meni, da z definicijo, ki jo uredba navaja glede tega, kaj je mikroplastika, opozarja na le 4 % sestavin iz te kategorije. To pomeni, da bo večji del onesnaževanja z mikroplastiko potekalo neovirano še naprej. Organizacija opozarja tudi, da je obdobje, ki industriji omogoča prilagoditev na novo zakonodajo, predolgo (do leta 2032), saj bo onesnaževanje v tem času potekalo še naprej.

Spregledana, a močno uporabljena mikroplastika 

Definicija mikroplastike v Uredbi 2023/2055 ne zajema večine mikroplastike, ki se trenutno uporablja v kozmetiki, čistilih, barvah in drugih izdelkih. Poleg trdih delcev je mikroplastika v kozmetiki lahko tudi v teh ‘spregledanih’ oblikah: vodotopni, tekoči in poltrdi polimeri, nanomikroplastika in bioplastika. Zakaj so znanstveniki zaskrbljeni zaradi teh izjem?

V splošnem, ker so študije na živalih potrdile, da lahko mikro- in nanoplastika prehaja v krvni ali limfni sistem preko prebavil. Glede na svoje značilnosti se širi in kopiči v različnih organih, povzročajo zamašitev malih krvnih žil in potencialno vnetne reakcije. Za popolno razumevanje posledic, ki jih mikro- in nanoplastika ima na telo, pa je potreben razvoj novih testnih metod.

Vodotopni, tekoči in poltrdni polimeri

Trdni delci mikroplastike so le ena od oblik mikroplastike, sintetičnih polimerov. V veliki večini pa je mikroplastika lahko v obliki vodotopnih, tekočih in poltrdih polimerov. Nemški podatki kažejo, da uporaba tekočih in poltrdnih polimerov v kozmetičnih izdelkih močno presega uporabo trdnih polimerov. Podatki namreč kažejo, da vsako leto v sistem odpadnih voda zaradi uporabe kozmetičnih izdelkov odplaknemo 23.700 ton topnih, poltrdnih in tekočih polimerov in 922 ton trdnih sintetičnih polimerov (<5 mm).*4

Primer tekočega polimera, ki je v kozmetiki močno prisoten, je dimetikon, snov na osnovi silikona. In čeprav gre za mikroplastiko in ima lastnosti endokrinih motilcev*5 , je v koncentraciji, ki je enaka ali nižja od 0,1 % teže izdelka, dovoljen. Znanstvene študije zaenkrat kažejo, da topičen nanos človeku ni škodljiv, a zadnje raziskave potrjujejo njegov škodljiv vpliv na okolje.*12 Ko se dimetikon izpere v vodni sistem, se lahko kopiči in povzroči škodo okolju.

Težava je v ekstremno veliki uporabi silikonov. Po poročilu iz leta 2021 vsako leto v Evropski uniji v površinske vode vstopi približno 4,7 ton določenih silikonov. Poročilo navaja, da te emisije v veliki meri izvirajo iz uporabe izdelkov za osebno higieno in kozmetike, ki jo odplakujemo v vodo. Znanstveniki so odkrili silikone v krvi rib, ptic in sesalcev. Nekatere organizacije pravijo, da so silikoni strupeni za ekosisteme in da se bioakumulirajo, kar pomeni, da se kopičijo v okolju, ne da bi se razgradili. EU je omejil dodajanje nekaterih silikonov izdelkom, vendar ne vseh. Poročilo za leto 2021 poziva k natančnejšemu spremljanju uporabe silikonov in njihovega sproščanja v okolje.

Nanoplastika

Čeprav je natančna meja med mikroplastiko in nanoplastiko predmet stalne razprave, je nanoplastika pogosto opredeljena kot sintetični polimeri, ki so veliki 100 nanometrov ali manj. Ti delci so po navadi manjši ali blizu velikosti virusov. Tako kot mikroplastika je tudi nanoplastika lahko primarna (proizvedena in namerno dodana izdelkom v tej velikosti) ali sekundarna (nastane zaradi drobljenja večje plastike).

Analitična orodja za odkrivanje prisotnosti nanoplastike v okolju so še v razvoju, zato so raziskave in spoznanja o prisotnosti in škodljivosti nanoplastike v okolju zaenkrat še skopi. Znanstveniki pa se strinjajo, da nanoplastika predstavlja enako ali večjo nevarnost za okolje in ljudi kot mikroplastika. Predvidevajo, da se toksičnost povečuje z zmanjševanjem velikosti delcev, zato je nanoplastika potencialno bolj strupena kot večji delci.*6, *7 Nanoplastika lahko lažje kot mikroplastika ali večji delci prečka biološke ovire v telesu, npr. v črevesju, pljučih, posteljici in možganih. Posledično lahko nanoplastika vstopi v kri, doseže organe in celo plod.*8

Biorazgradljivi polimeri

Relativno nova skupina polimerov so biološko razgradljivi polimeri, izdelani pa so lahko iz obnovljivih surovin (na biološki osnovi) ali fosilnih goriv. Čeprav je bila bioplastika razvita kot ‘okolju prijazna’ različica običajne plastike, pa obstajajo številni pomisleki glede obstojnosti in njene razgradnje v dejanskih pogojih na terenu. Pomisleki obstajajo tudi glede prisotnosti nevarnih kemikalij, saj so kemikalije v biorazgradljivi plastiki lahko podobno strupene kot v običajni plastiki.*9 Dokazano je tudi, da kemikalije in mikrodelci biorazgradljivih materialov škodljivo vplivajo na morske in sladkovodne organizme, rast pridelkov ter med drugim na kakovost tal in bakterije.

Dejstva o mikroplastiki v kozmetiki so zaskrbljujoča. Znanstveniki izražajo resno zaskrbljenost glede uporabe primarne mikroplastike, saj njeni dolgoročni učinki na zdravje ljudi in okolja niso še dovolj raziskani. Kljub temu so nekateri vplivi na telo in okolje že povsem jasni.

Znani vplivi mikroplastike na telo

Mikroplastika v telo vstopa različno: z zaužitjem, vdihavanjem, topičnim nanosom (npr. nanodelci v kozmetiki). Preko krvi lahko ta mikroplastika potuje v druge dele našega telesa. 

S tem lahko povzroči:

1. Imunski sistem se na mikroplastiko sicer odzove, vendar je ne zna razgraditi. Če se imunski sistem vztrajno bori proti mikroplastičnim tujcem, to lahko povzroči vnetje. Kronično vnetje je povezano s številnimi zdravstvenimi stanji, kot so avtoimunske bolezni in rak.
2. Izdelki, ki vsebujejo plastiko, vsebujejo tudi različne kemične dodatke in ti skupaj z mikroplastiko lahko prodrejo v naše telo. Številne od teh kemikalij so bile povezane z resnimi zdravstvenimi težavami, kot so s hormoni povezane vrste raka, neplodnost in nevrorazvojne motnje, kot sta ADHD in avtizem.
3. Mikroplastika ima glede na prostornino sorazmerno veliko površino, zaradi česar se nanjo vežejo različni toksini in onesnažila, ki so prisotni v okolju. Če mikroplastika, ki vsebuje te patogene organizme, preko prehranske verige vstopi v naše telo, lahko povzroči okužbo.

Vir: https://www.beatthemicrobead.org/wp-content/uploads/2022/06/Plastic-TheHiddenBeautyIngredients.pdf

Zeleno zavajanje glede mikroplastike v kozmetiki

Beat the Microbead opozarja, da je predlagana definicija mikroplastike agencije ECHA in Uredba 2023/2055, ki to definicijo upošteva, sprejeta zaradi lobiranja industrije in zato močno omejena, saj je kar 94 % sintetičnih polimerov, ki jih uporabljajo v kozmetiki, izvzetih iz te definicije in tako prepovedi uporabe.*10

Takšna definicija mikroplastike, ki je omejena le na trdne delce, daje prostor zavajajočemu oglaševanju in trditvam, ki niso resnične. Če je zakonodaja kar 94 % mikroplastike z novo uredbo ‘spregledala’ in prepovedala le določeno manjšo skupino mikroplastike, lahko kozmetične znamke izdelke, ki ne vsebujejo npr. plastičnih bleščic (oz. mikroplastike, ki je predmet uredbe), označijo kot „brez mikroplastike“, čeprav vsebuje tekoče polimere, nanoplastiko itd. 

Z zavajajočimi trditvami želijo znamke potrošnike prepričati, da podjetje za varovanje okolja naredi več kot v resnici. 

Odgovornost znamk

Zeleno zavajanje, ang. ‘Greenwashing’ je nesprejemljivo, saj potrošnike zavaja, da mislijo, da z izbiro teh izdelkov pomagajo planetu. Čeprav gre pri zavajanju s strani blagovne znamke velikokrat za posledico pomanjkanja informacij in ne zlonamernosti, pa je vseeno odgovornost znamke, da poskuša pridobiti podatke o celotni dobavni verigi, tudi o izvoru in predelavi sestavine. Popolni preglednost in transparentnost sta ključ do kakovostnejših izdelkov in okolju ter zdravju prijaznejše kozmetične industrije. Pri tem imamo vpliv tudi potrošniki, saj od blagovnih znamk lahko zahtevamo več informacij (z vprašanji na njihovih družbenih omrežjih, po e-pošti) in z izbiro okolju prijaznejših izdelkov / znamk.

Odgovornost potrošnikov, prispevaj tudi ti

To so lahko tvoji povsem preprosti koraki, s katerimi prispevaš k zmanjševanju onesnaževanja z mikroplastiko, ki jo povzročajo kozmetika in izdelki za osebno nego.

1. Izbiraj znamke, ki nosijo certifikat Zero Plastic Inside, ki so popolnoma naravne, ali pa so transparente glede sestavin.
2. Z aplikacijo Beat the Microbead skeniraj vso svojo kozmetiko in preveri, ali vsebuje mikroplastiko. Če si doma na nemškogovoročem področju ali na Irskem, lahko uporabiš tudi podobno aplikacijo CodeCheck.
3. Zavedaj se, da ’zelena embalaža’ lahko prikriva plastično vsebino. Znamke z izbiro zelenih barv, fotografij narave in tudi opaznimi ‘plastic free’ napisi skušajo prikazati, da je izdelek v celoti trajnosten, lahko pa je v resnici okolju prijaznejša le ena od sestavin ali embalaža.
4. Ne kupuj znamk, ki si same izmišljajo oznake, ki naj bi kazale na (samo en) vidik njihove trajnosti, saj tako prispevajo k zelenemu zavajanju. To so npr. “planet positive, protecting reefs, conscious … ”
5. Finančno podpri katero od organizacij, ki raziskuje mikroplastiko ali se bori proti njej, kot je Plastic Soup Foundation ali Code check.
6. Navsezadnje pa ne smeš pozabiti, da je najpomembneje, da skrbneje izbiraš kozmetične izdelke in hkrati zmanjšuješ količino izdelkov, ki jih kupuješ. 

NADALJNJE RAZISKOVANJE:

• Tako najlažje preveriš, ali tvoja kozmetika vsebuje mikroplastiko
• Nova uredba o prepovedi bleščic in mikroplastike
• Sljuda oz. mica, naravna učinkovina s potencialnimi tveganji
• Diplomsko delo, Mikroplastika v izdelkih za osebno nego/ Nikita Leskovšek/ Fakulteta za varstvo okolja
• Doma imam kup plastičnih bleščic, kam z njimi?
• Študija CodeCheck o nevidni nevarnosti skritih polimerov v kozmetiki
• Podkast Studio ob 17.00: Mikroplastika v morski hrani, zemlji, pa tudi v človeškem organizmu
• Več o dimetikonu

Privlačnosti uporabe plastike ne gre zanikati; je poceni material z lastnostmi, ki jih cenijo številne industrije, predvsem pa plastika lajša potrošniški vsakdan. A zavedati se moramo, da je tudi plastika iz neobnovljivega vira, iz fosilnih goriv, industrije, ki se ta hip z nadvse dostopno ceno trudi obdržati svojo moč na trgu. Proizvodnja nove, deviške plastike je ta hip cenejša, kot proizvodna z reciklažo (ki se sooča še z drugimi težavami oziroma izzivi). In da je njena škodljivost v ekstremni uporabi in kopičenju v okolju.

Medtem ko regulativni organi čakajo na očitnejše rezultate in boljše metode, preden omejijo zgoraj omenjene učinkovine, se mikroplastika še naprej kopiči v zemlji, vodi in prehrambeni verigi. Ethical Consumer Organisation, Friends of the Earth, Ocean.vNOW!, BUND, Beat the Microbead, Code Check in druge organizacije za zaščito okolja in potrošnikov menijo, da so vsi trdni in tekoči slabo biorazgradljivi polimeri v kozmetiki grožnja okolju in potencialno našemu zdravju.

Si presenečena nad tem, da tudi tvoja kozmetika prida k onesnaževanju z mikroplastiko? Kakšno je tvoje razmišljanje v zvezi s predstavljeno temo? Nadaljujva pogovor v komentarju. Hvala.

Maham,

Nika

Fotografije: VSTANEM, Canva, PR znamk

*Viri:

• 1. Chiba, S. et al. Human footprint in the abyss: 30 year records of deep-sea plastic debris. Marine Policy 0 (2018).
• 2. https://www.beatthemicrobead.org/wp-content/uploads/2022/06/Plastic-TheHiddenBeautyIngredients.pdf
• 3. Jop, K. M., Guiney, P. D., Christensen, K. P. & Silberhorn, E. M. Environmental Fate Assessment of Two Synthetic Polycarboxylate Polymers. Ecotoxicology and Environmental Safety 37, 229– 237 (1997).
• 4. Nendza, M. Hazard assessment of silicone oils (polydimethylsiloxanes, PDMS) used in antifouling-/ foul-release-products in the marine environment. Marine Pollution Bulletin 54, 1190–1196 (2007).
• 5. United Nations Environment Programme & Institute for Environmental Studies VU University. Plastics in Cosmetics. Are we polluting the environment through our personal care? (2015).
• 6.Stapleton, P. A. Toxicological considerations of nano-sized particles. AIMS Environmental science 176, 100–106 (2019).
• 7. Mitrano, D. Nanoplastic should be better understood. Nature Nanotechnology 14, 299 (2019).
• 8. Hartmann, N. B. et al. Are We Speaking the Same Language? Recommendations for a Definition and Categorization Framework for Plastic Debris. Environmental Science and Technology 53, 1039– 1047 (2019).
• 9. Fournier, S. B. et al. Nanopolystyrene translocation and fetal deposition after acute lung exposure during late-stage pregnancy. Particle and Fibre Toxicology 17, 1–11 (2020).
• 10. Li, L. et al. Effective uptake of submicrometre plastics by crop plants via a crack-entry mode. Nature Sustainability 3, 929–937 (2020).
• 11. Kieran D. Coex et al., Environmental Science and Technology 53, 7068 (2019).
• 12. Kostic A. Silicones in cosmetics and their impact on the environment. Cos ACTIVE J. 2021; 1:34–39

Sorodne vsebine

Doma imam kup plastičnih bleščic, kam z njimi? 

Prepoved bleščic in mikroplastike – vse kar moraš vedeti

Sljuda oz. mica, naravna učinkovina s potencialnimi tveganji

Mayarula, odgovor narave na staranje kože