Skoraj povsem vseeno je, ali v prizadevanjih za bolj čisto okolje stanovanje čistimo zgolj s kisom, menstrualne vložke zamenjamo za menstrualne skodelice, na leto pridelamo le pet kg gospodinjskih odpadkov in se vozimo zgolj s kolesom – skoraj povsem vseeno, če se ne bo v celoti spremenil pristop države pri reševanju podnebne krize.
S sedanjim življenjskim slogom preprosto porabljamo preveč zemeljskih virov. Štiri od devetih planetarnih meja (ko se Zemlja še lahko sama obnavlja) so bile že prekoračene zaradi človekovega ravnanja. Če bomo želeli ohraniti zdravo podnebje, bomo morali na potrošniško dieto. Ker pa ta nikomur ne diši, je država tista, ki mora s svojimi mehanizmi spreminjati celoten družbeni tok. Če pogledamo nazaj, brez posredovanja države ne bi niti nehali kaditi v prostorih niti se ne bi pripenjali z varnostnimi pasovi.
To jesen bo imela slovenska vlada na mizi ključne dokumente, ki bodo ustvarili najmanj našo desetletno okoljsko prihodnost – zeleno ali črno, odvisno od tega, kaj bo v teh dokumentih pisalo. Gre za skoraj prelomen čas, ki bo pokazal, kako napredni, pogumni in odgovorni smo kot narod pri preprečevanju podnebnih sprememb. Seveda ne gre zanemariti prizadevanj posameznikov, družin za življenje brez odpadkov, a brez odločnih ukrepov države bodo tudi ta prizadevanja brez učinka.
Vprašanja, ki jih bo to jesen reševala vlada, so: bodo zaradi živinoreje krčeni naši gozdovi, se bo smelo v kmetijstvu uporabljati zdravju škodljive pesticide, kako dragi bodo električni avtomobili, bomo razvijali lokalno, malo gospodarstvo in obrt ali z državnimi spodbudami odpirali velike tovarne, nuklearke? Na vse to bodo odgovarjali nastajajoči dokumenti, zakoni, a še prej moramo priznati, da smo v podnebni krizi. Dokler si tega ne priznamo, bodo vse rešitve slabe – zdaj je čas, da damo na prvo mesto svoje zdravje, potomce, ljudi in ne investicij, gospodarske rasti in BDP-ja. Slovenski gozdovi (še) ne gorijo in zaenkrat imamo dovolj vode – hvaležni smo lahko za to, a po napovedih znanstvenikov naši otroci ob takšnem življenjskem slogu, kot ga živimo zdaj, tega ne bodo imeli več.
Jasno je, da imajo bolj razvite države večjo odgovornost; najprej zato, ker so k podnebnim spremembam v času svojega razvoja več (negativno) prispevale in ker imajo sredstva, ki jih temu zdaj lahko namenijo. Razvite države lahko hitreje in učinkoviteje ukrepajo in mednje sodi tudi Slovenija. Obenem imamo tudi večji naravni potencial, saj je Slovenija zelo zelena, vodnata in ima dovolj drugih virov, da bi z zdravo pametjo lahko postali brezogljična družba že do leta 2040. Kot npr. Finska, Švedska, Norveška – naši najljubši zgledi.
Nevladne organizacije (več kot 150 nas je) smo z namenom, da vlado skupaj pozovemo k takojšnjemu sprejemanju ukrepov za reševanje podnebne krize, začele kampanjo z naslovom Večina pričakuje ukrepe. Pri tem nam lahko pomagate in podpišete poziv na spletni strani podnebnakriza.si.
Zdaj je torej čas za ukrepe, ki lahko preprečijo večje katastrofe. Ljudje ravnamo na podlagi znanja in modrosti ali pa na podlagi izkušenj. Znanje imamo, če ne bomo imeli dovolj modrosti, nas bodo izučile izkušnje – v primeru podnebnih sprememb bodo to katastrofe globalnih razsežnosti – takšne, kot je goreči amazonski gozd, poplave in suše, izumiranje živalskih in rastlinskih vrst … In tak svet bomo po 50 letih svojega negospodarnega ravnanja pustili svojim potomcem. Ali pač ne. Podpiši svojo prihodnost.
Objem,
Katarina Bervar Sternad
Direktorica Pravno informacijskega centra nevladnih organizacij – PIC
⇒♥ Preberi pa tudi Zanimivo razmišljanje Katarine Bervar Sternad o protestih.
Fotografije: podnebnakriza.si, Unsplash
ekologijaKatarina Bervar Sternadtrajnostno
What do you think?